Pozlačeno saniranje obolelih drobcev

Recenzija izdelka
15. 4. 2021 - 13.30

Tek tad se čujem, kako dišem 

I pitam se 

Smrću mojom hoće li umrijeti svijet? 

 

»To je zgodba o telesu. O njegovem boju, da bi se čutilo celovito, medtem ko ga resničnost razstavlja na fragmente. Rez gre od desne bradavičke proti hrbtu, po petih centimetrih naredi blag zavoj v desno in se nadaljuje do pazduhe. Svež je še in rdeč.«

Roman Kintsugi telesa avtorice Senke Marić v nedavnem slovenskem prevodu Aleksandre Rekar je zgodba o nasprotjih - o celovitosti in deljivosti, o večnosti in efemernosti. Skozi prvi, drugi, tretji rez in krvoločni boj za preživetje postavlja avtorica ogledalo človeški hipnosti. Prvi tumor na desni dojki, drugi na levi in posledična odstranitev jajčnikov in maternice, tretji pa na bolničini konceptualizaciji ženskosti in občutenju telesnosti.

Povrhu fabule o fizičnem propadanju in ponovni vzpostavitvi telesa, ki jo ob poznavanju avtoričinega življenja in predhodnega dela prepoznamo kot avtobiografsko, so v celoto izmenično vpletene tudi retrospektivne zgodbe iz avtoričinega otroštva, ki okvirno pripoved o bolezni vztrajno časovno kontekstualizirajo in ponazarjajo razvoj avtoričinega miselnega sveta in njene spremembe ob nedavni razdrobitvi telesne celovitosti. Mladostne dogodbe nas presadijo v čas, ko telo prvič utrpi ženskost, na primer s prihodom prve menstruacije, ki daje dvanajstletnemu telesu prvič čutiti bolečino in določen sram. Poleg razvoja doživljaja ženskosti nam potovanje skozi preteklost ob umiranju njenega očeta daje uvid tudi v pisateljičino prvo seznanjenje s smrtjo, ki je sprožilo avtoričino zavedanje bežnosti telesa.

Slog pisanja, ki ga avtorica ubere v doživetem delu, je s svojo preprostostjo vztrajno izoliran na najnujnejše, a nianse kljub preprostosti ne umanjkajo. V njeni dikciji pa je čutiti vpliv poezije, ki zaznamuje njeno dozdajšnje ustvarjanje; kot primer lahko navedemo pesniško zbirko Do smrti naredne - odsek pesmi Smrti iz te zbirke smo slišali v samem uvodu - v kateri Marić išče subtilnost skozi izrazito enostavnost. Stavki v romanu so odrezavi, vsak pa s svojo kratkotrajnostjo prispeva k celotnemu vtisu pripovedi, kajti ravno ta omenjena fragmentarnost govora nam pomaga uzreti spreminjajočo se naravo avtoričinega doživljanja razkroja. Slednji nas namreč zmeraj preseneti, ubeseditev pa ne ponudi neposredne nadrobne razlage. Povedano je izrečeno na način hladne zdravniške diagnoze, ki naslovnika najprej pusti v šoku, nato pa mora sam skozi prenos objektivne informacije v lastni subjektivni ustroj določiti njegovo mesto znotraj zgodbe ‒ življenja.

»Prej se ni dogajajo, da besede ne bi zadoščale. /.../ besede so bile vedno nit, s katero se čustvo prišije na resničnost. Zdaj jih ni. Zdajšnjosti ni mogoče preliti v realno izkušnjo. Prihodnost je smola, razteza se od te točke, ki jo za vedno določa. Zatrdilnica. Operacija. Kos joške, odstranjen iz telesa.«

Svetovnonazorsko ozadje romana se s svojim pozlačevanjem preteklosti močno opira na določeno tradicionalno japonsko estetiko, zvano wabi-sabi, iz katere se je razvila tehnika kintsugi. Za razliko od zahodnjaške estetizacije popolnosti kliče po čaščenju in občudovanju spremembe in časnosti, ki je neobhodno venomer odtenek smrtnega življenja. Tako je roman Kintsugi telesa sam oblika kintsugija, japonske umetnosti, ki popravlja razbiti predmet - v tem primeru telo - s tekočim zlatom, pri čemer se poškodovana mesta, namesto da bi jih skrivali, poudarja. Osvetljevanje brazgotin izpostavi preteklost telesa. Roman je torej unikaten spev nepopolnosti in edinstvenosti sleherne podobe. A najprej pahne nenadna bolezen iz tira zakoličene predstave o lepoti in avtorico potisne v iskanje novih opredelitev, kajti njen život prizadenejo rezi, ki se vztrajno umikajo šabloni zlatega reza.

Obolela avtorica se skozi spopadanje s propadanjem svoje običajne dobrobiti sooča tudi z razkrojem svojega in družbeno postavljenega ideala, ki je zataknjen v občudovanju simetrije - ta pa se z rezom prsi in odstranitvijo maternice in jajčnikov nemudoma zruši v svoje nasprotje. Njena lepota torej nikakor ne more več pripadati harmoničnosti in idealnim proporcem, saj je njen videz - in s tem zunanji del identitete - zaznamovan s časom. 

»Tvoji praktični možgani izdelujejo oceno in sanacijo škode. Dve joški sta majhen vložek za eno življenje, namesto njiju si boš dala vsaditi silikonski protezi. Tako bo, kot da se ni nič zgodilo. Spretno zakrpana luknja v resničnosti.«

Toda ob odkritju drugega tumorja in hudi bolnišnični okužbi v bolnem tkivu zmanjka prostora za protezo, kar privede do propada možnosti silikonskega oziroma umetnega saniranja. Alternativa torej leži v deuniverzalizaciji pogleda in osredotočenju na tisto lepo, ki je zmeraj definirano s časom, ki s svojim modeliranjem stvari naredi še bolj vzvišene. Eksistenco, ki jo trpi bolnica v romanu, lahko razumemo in lažje pojmujemo s pomočjo treh znamenj, ki jih poznamo iz budistične tradicije. Prva od prepoznavnih znamenj bivanja je minljivost, ki se denimo močno kaže v avtoričinih otroških spominih na umirajočega očeta in ki v pri nas bolj poznani, zahodnjaški podobi ustreza krščanski minljivosti pozemskega ali Heraklitovi spreminjajoči se reki in tistega, ki vanjo stopa.

Minevanju sledi takozvani ku, slovenjeno trpljenje, ki je stalna in tudi najbolj očitna popotnica avtoričinega sizifovskega pohoda skozi bolezen. Tretje prepoznavno načelo, neposredno povezano s prejšnjim, pa je odsotnost stalnega oziroma individualnega jaza. Pokaže se, ko se denimo nekega jutra avtorica zbudi prestrašena, da se je spremenila v Gregorja Samso in si ne upa odpreti oči ali zganiti telesa, saj je preplašena zaradi fluidnosti svojih možnih metamorfoz. Bolnico preveva močan občutek neprisebnosti, v času kemoterapije so na primer opisani močni občutki nekakšne nejasne premestitve, citiramo »kot da z enim delom sebe izstopiš iz telesa, za centimeter, skoraj neznatno, preideš njegov rob.« Avtorica začne zapuščati samo sebe, začuti nekakšno močno dezintegracijo, ki poleg zavesti o minljivosti in občutenju trpljenja označuje življenje nasploh, še bolj pa trenutek, ko življenje bije bitko s svojim nasprotjem.

Bolnica se s pomočjo sanj, ki so manifestacije situacije in stalno spremljajo njen križev pot, spopade s smrtnostjo in se odloči za življenje. V sanjah se avtorica srečuje z ženskimi liki, od pokojne prijateljice Aide, Meduze do Medeje. Te ženske pojave so ključne pri ponovni revitalizaciji njenega telesa in združitvi preteklosti in prihodnosti. Četudi nastopajo v nadrealnih podobah, je njihov prihod topel in domač, s svojim javljanjem pa kažejo na to, kar avtorici v trenutku, ko je slutiti obup, manjka - ženska čutnost in bojevitost. Na koncu se združijo vanjo samo, ena po ena vstopijo vanjo, v njej ponovno vnamejo moč, ki jo same kažejo v sanjah, koža spet postane podobna koži, kosti pa se znova zarastejo. V njej zopet bučeče nastopi tisoč življenj. »Utrujene smo od smrti”, pravijo, »zdaj bomo živele skozi tvoje telo.«

 

Recenzirala je vajenka Maja.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness