Prosti pad je knjiga avtorjevih spominov, ki so za izboljšanje dramskega učinka prepleteni z doživetji drugih vojakov v drugi čečenski vojni. Vojna je v tej knjigi vse: struktura, vsebina, časovni okvir in tempo pripovedi.

Osemnajstletni pripovedovalec Nikolaj je vpoklican na služenje obvezne vojaščine svoji ruski domovini. Kot ostrostrelca so ga na fronti v Čečeniji dodelili enoti saboterjev. To so tisti fantje, ki izvajajo akcije za frontnimi črtami, torej na sovražnikovem ozemlju. Oni pripravijo teren za napad, preverijo sovražnikove položaje, prebijejo najbolj nemogoče linije. Spominjajo na indijanske stezosledce, nevidne in neslišne. Z glavo vedno naprodaj. Izvzeti iz vseh vojnih kodeksov in pravil in hierarhij.

Čeprav sam komaj polnoleten, v opisovanju svojega vojaškega šolanja in kolegov nabornikov deluje zrel, sposoben in izkušen. Dedek ga je učil sledenja divjadi in lova, kot mladi delikvent je tudi že razbil glavo ali dve in zato ni delil romantičnega navdušenja nad velikim svetom, ki je prevevalo ostale mlade vojake.

V prvem poglavju pripovedovalec opiše šolanje oziroma trening za saboterja in ostrostrelca, potem pa sledi še pet poglavij, pri čemer vsako v grobem zajema po eno večjo vojaško akcijo saboterske skupine. Pripovedovalec je zelo natančen, vzame si čas. Korak za korakom precizno opiše tako premike in naloge vojakov kot njihovo orožje, obleke, vedenje, sloves in načine bojevanja. Vestno pokrije vse aspekte vojaškega življenja, kot so na primer tehnike bojevanja v mestih ali v gorah, metode odkrivanja ostrostrelcev, snovanje vojaških operacij in odnosi med vojaki.

Čeprav opisuje tudi nekatera svoja doživetja, se avtorju uspe izogniti pastem sentimenta. Nekako ljubeče govori o orožju, zelo bratsko o svoji enoti, povsem neprizadeto in hladnokrvno o pobojih in telesnih podrobnostih zadetih in padlih. Kanček subjektivnega si dovoli, ko opisuje padec vojaka v počitek in Nikolajevo zgubljenost po vrnitvi s fronte. Pri opisu bitk se tempo rahlo dvigne, vendar nič dramatičnega.

Če povzamem: Lilin opisuje. Opisuje, kako je bilo. Bilo je seveda grozno. Ampak to, da je bilo grozno, že vemo, tudi iz poročil je bila druga čečenska vojna zelo eksplicitno brutalna. Fantje so trpeli in razlika je jasna. Ko novinar napiše, da je akcija zahtevala številna življenja na obeh straneh, ali ko avtor zapiše: star sem bil 18 let in prisiljen sem bil služiti dveletni vojaški rok v mesnici, ki smo ji rekli tudi Čečenija. Lilin je napisal knjigo in partikulariziral čečensko groznost s svojo izkušnjo, ampak to je žal tudi vse. Z ničimer ne preseže medija dokumenta. Edina sled literarizacije je avtorjevo manevriranje med svojimi lastnimi izkušnjami in izkušnjami drugih vojakov, ampak to vemo izključno zaradi avtorjevih dodatnih informacij.

Poleg informacijske vrednosti Lilinovo pisanje ni ravno bleščeč knjižni dosežek. Sodi v tisto založniško nišo, ki niti ni več niša, ampak postaja mainstreamovska poplava: za silo literariziran dokument nekega časa in kraja. Poleg vsega knjiga spričo vsebine terja prevelik čustveni angažma, da bi bilo to na prvi pogled očitno. Najprej je treba prebroditi začetni šok in vklopiti distanco in potem je lažje razumeti, da samo zamenjaš opis nekaterih outfitov, orožje zamenjaš za torbice ali športne rekvizite in že bereš o reality show superzvezdah. Dialogi lahko ostanejo isti.

Če imaš kaj zanimivega povedati, je to za pisanje že dovolj, pravi Prosti pad. Za nameček to v konkretnem primeru niti ni toliko Lilinova krivda kot uredniška malomarnost. Po prebrani knjigi vemo, da je bila smrt še najmanj, kar je lahko doletelo fante na čečenski fronti. In po prebrani knjigi vemo, da je smrt še največ, kar nas lahko doleti v Lilinovem romanu. Ne eno ne drugo ni preveč obetavno.