Pogled, beseda in telo trčijo in se razlomijo v resničnost. Smo na črepinjasti sledi srbskega pesnika Bojana Vasića. Beremo njegov prvi prevod v slovenščino, Črepinje, ki so leta 2015 v prevodu Varje Balžalorsky Antić izšle pri Srbskem kulturnem centru »Danilo Kiš«. Črepinje ali Srča je Vasićeva prva pesniška zbirka in tudi edina, ki je izšla v okviru katalogizirane mainstream produkcije. Vasić je namreč član pesniške skupine, ki izdaja samizdat zbirko Caché, v okviru katere je izdal svoje ostale pesniške zbirke Tomato, Ictus, 13 in Detroit.

Knjigo Črepinje/Srča je mogoče pozdraviti kot produktivno zastavljeno dvojezično verzijo, v kateri se Vasićevi teksti v srbščini spogledujejo s pripadajočimi prevodi v slovenščini. Pri prevodih, ki izhajajo v slovenščini, so dvojezične izdaje, žal, bolj kot ne nerazložljiva redkost. Zavoljo narave prevajanja, ki mu je poseg v tekst inherenten, toliko bolj, kadar govorimo o poeziji, bi bile tovrstne izdaje priporočljiva in izvirniku prijazna varianta. Črepinje so prelomljene v osem razdelkov. Prvi je naslovljen kot Spomin na stvari, trije vmes se pričnejo s citati Aleksandra Ristovića, Joan Flora in Marka Pogačarja, dva nosita napis Loose reading, vmes je še Rural in v pop. jeziku lip.

Tekste v knjigi zaznamuje že sam naslov, nemogoče je stopiti v Črepinje, ne da bi se pri tem dotaknili črepinj. Dejstvo, da imamo pred sabo črepinje, pomeni točno to – da se je nekaj prej celovitega razlomilo in da je zdaj tukaj pred nami v obliki črepinj. To nekaj je mogoče imenovati resničnost. Ko so Črepinje leta 2009 izšle v srbščini, je Vasić za naslovnico izbral Magrittovo sliko La clef des champs. Slika prikazuje razlomljeno okno, pod katerim ležijo črepinje, ki še vedno uprizarjajo to, kar je mogoče videti na drugi strani okna. Če La clef des champs pomeni Ključ polj, lahko kot ključ polj, kot ključ do polj, za odpiranje polj razumemo črepinje, ki so se usule pod okno. Magrittova slika pa nam služi kot ključ do polj Vasićevih Črepinj. Teksti, skupki znakov v Črepinjah so tisto, kar je padlo pod Magrittovo okno.

Nadalje tekste obremenijo vhodi v posamezne razdelke. Tukaj bi posebej omenila Loose reading, ki se kar dvakrat ponovi in zastavlja vprašanje, kateri pomen besede loose je mogoče postaviti v ospredje, ko beremo resničnost Črepinj. Koliko je loose prostost, svoboda in koliko je netočnost, pomanjkljivost. Ali ni preprosto tako, da naše prosto branje zagreši netočnost? Ali nista hierarhizacija in kavzalnost popolnoma nepotrebni? Simulaker branja se vendar vrši simultano s simulakrom pisanja in tako poskrbi, da resničnost ostaja skrajno promiskuitetna. Beseda loose je skrajno loose in ravno to zaznamuje branje resničnosti, kot jo zapisujejo Črepinje.

Prevajalka Varja Balžalorsky Antić v spremni besedi poudari premišljeno strukturo zbirke (40 pesmi, razdeljenih v osem ciklov po pet pesmi). Kljub trdnemu zunanjemu ogrodju pa so teksti znotraj zbirke razlomljeni. Velike začetnice in ločila umanjkajo, verzni prestopi funkcionirajo tako, da lomijo pomen. Pomen v prvi kitici lahko zlepimo samo tako, da sestopimo v drugo kitico. Verzna struktura priča o tem, da se pomen lahko nadaljuje samo tako, da se dalje lomi. Če hočemo slediti pomenu, moramo slediti razlomu.

Črepinje tako prihajajo pred nas preprosto in učinkovito, kot to upoveduje kitica v prvem tekstu v zbirki: »šele prispel sem iz / ničesar in zdi se / da spet počasi / izgubljam tla pod / nogami«. Teksti se osredotočajo na razmerje med oprijemanjem in imenovanjem; na razmerje, ki tvori povezavo med znotrajtekstualno in zunajtekstualno resničnostjo na način, da ni več mogoče govoriti o razločku med njima. To razmerje predstavlja »porozn[o] točk[o] / opore pesmi / in sveta«.

Resničnost generira zaznava kot vez med oprijemanjem in imenovanjem. Ta vez je nalomljena in spričo te nalomljenosti primerno omejena. Ta vez je loose in tako je posledično zelo loose tudi to, kar nastane kot produkt te vezi. Vendar slednja vsem tem atributom navkljub »zmore pokazati« »vse, kar se zgosti v telesu«. Tovrstna resničnost je edina gotovost. Ta tako imenovani loose reading je edina gotovost Črepinj. Pesnjenje vanje vstopa kot spominjanje, lastna mu je konstrukcija po principu simulacije. Telo »z rekviriranjem znova / imenuje stvarnost za potrebe pesmi / neslišno / s šepetom nitratnega / gnojila ali temnim / zamahom sekire«.

Zadnji razdelek v knjigi se prične s citatom Marka Pogačarja, v katerem ozvezdja zagorijo kot Jan Palach. V navezavi s citatom je govorec v tem razdelku Matija Gubec, vodja slovensko-hrvaškega kmečkega upora v 16. stoletju, ki pa je v Vasićevih tekstih postavljen v kontekst billboardov, Marxa, Kristusa, herbicidov etc. Vanj je naloženo vse, kar obkroža njegov potencial. Proces pesnjenja-spominjanja Gubca transformira in uporabi kot središčno asociativno točko. Kot točko razloma. Gubca podvrže »strategij[i] slajdov« in tako v zadnjem razdelku še zaostri in do »razbeljenega mesa« prižene to, kar je lastno celotnemu procesu pesnjenja-spominjanja à la Črepinje.

Ob vsem tem bi se, razbeljeni, lahko slišali vzklikati: »Še več takih prevodov!«

Po črepinjah je stopala vajenka Vesna.