Reševanje vojaka Sellarsa

Oddaja
16. 1. 2023 - 13.30

Izpoved Simona Sellarsa v knjigi Uporabno ballardovstvo je težko umestiti in kategorizirati: snov črpa iz svoje avtobiografije, govori jezik znanstvene fantastike, poante pa prevzema iz svojih propadlih akademskih pisanj. Prvoosebni pripovedovalec, ki nam podaja slabi dve desetletji dolgo zgodbo, pa – včasih bolj, včasih manj – očitno temelji na Sellarsu samem. 

Nit, ki epizode Sellarsovega življenja povezuje med seboj, je njegova obsesija z Jamesom Grahamom Ballardom, znamenitim pisateljem znanstvene fantastike. Sellars je z njim povsem okužen, obnaša se kot Renfield v Stokerjevi Drakuli. Na življenje gleda skozi prizmo Ballardovega opusa ‒ živi, kot da je producent novega hollywoodskega filma o poljubnem Ballardovem delu, ki si vse življenje ogleduje različne lokacije in si pomenljivo kima: »Ja, ja, to je izvrstna ballardovska scena.« Ne pretiravamo: ključen del vsakega prizora je sprotna identifikacija s kakšno temo katerega izmed Ballardovih del. 

Če poznate Ballarda, vam je že jasno, da so osrednji Sellarsovi motivi zmes kiberpunka, znanstvene fantastike in distopije. Občutek distopičnosti temelji na predpostavki, da se je z računalniško revolucijo in nastopom poznega kapitalizma v družbi pričela odvijati ključna sprememba, ki ni več pod nadzorom, ki bo družbo, če bo od nje kaj ostalo, tako predrugačila, da je sploh ne bomo več prepoznali. Sellars nam nikoli ne pove, kaj točno se je zgodilo — to sploh ni pomembno. Pomembno je le, da nekaj ni v redu. Toda večina ljudi se ne zaveda, kaj se dogaja — ker pač niso brali Ballarda, bi najbrž dejal Sellars. Povprečneži v teoriji morda razumejo arhitektonske premike, ki se odvijajo, a jih v praksi ne živijo. 

Intervju z avstralskim pisateljem in gostom Fabule 2020
 / 28. 2. 2020

 
Tragedija, ki nam jo razodeva Uporabno ballardovstvo, je tragedija lirskega subjekta, ki se povsod počuti tuje in nelagodno in je v tej tujosti zelo osamljen. Svoje tujosti ne more deliti z nikomer, vsaj ne zares — drugi ljudje se očitno lahko na nek povsem nerazumljiv način spravijo s svetom in nekje bivajo, Sellars pa ostaja samotni jetnik zavesti o distopičnosti lastnega obstoja. 

Kaj pomeni distopija? Mislim, da je ključno vprašanje naslednje: ali se ljudje, ki živijo v neki distopiji, zavedajo distopičnosti svojega obstoja? Bržkone je odgovor, da je grozovita poanta distopičnosti mešanje domačnosti in nedomačnosti. Svet, ki bi ga skoraj lahko prepoznali, v katerem plavajo naši simboli, vendar razporejeni na usodno drugačen in strašljiv način. Če je za grozljivko značilno, da v sicer poznanem in ljubem svetu nastopi moteč element, za distopijo velja obratno, nedomačnost je vtkana v samo tvar resničnosti, kar pa opazimo samo mi, ki v distopiji ne živimo, ki smo samo obiskovalci. 

Pripoved se odvija na obrobju. Vsaka distopija ima svoj center, jedro distopične moči, in periferijo, kjer ujeti proletarci trdo garajo. Toda Uporabno ballardovstvo se ne odvija na periferiji odnosa moči, temveč na periferiji same realnosti, ob robu vesolja, daleč od dogajanja — bogu za hrbtom. Velik del zgodbe poteka na majhnih tihomorskih otokih, na katerih Sellars v vlogi potopisca pripravlja vodiče za bogate hipurje, preostanek pa v Melbournu, mestu betona in dolgočasnih avtocest. 

Obrobna cona je oropana siceršnje mogočnosti imperija, ki bi nam vzbudila občutek sublimnega — najsi bo čudovita harmonija ali pa distopična grozota poznega kapitalizma ‒ ob robovih, kjer substance zmanjkuje kot masla na robu kruha, svet izpade bolj ceneno in liminalno. Zvok neštetih vesoljskih ladij, ki na futurističnem megalopolis-planetu preglasi misli, se sredi Tihega oceana umakne in Sellars ostane sam s sabo. Namesto poti v globine, v središče distopičnega monstruma, je distopična margina čista površinskost, zanka se obrne in trči nazaj — kar morda pojasni, zakaj je Sellars tako boleče samodestruktiven. V Vojni zvezd Luke Skywalker s svojim vesoljskim lovcem vdre v globino Zvezde smrti in jo ubije od znotraj, toda Sellarsova periferna distopičnost je tako plehka, da če udari po njej, poškoduje samo svoje členke. Čista jeza in bolečina ga ženeta, da se bori proti njej, ampak ker je vse okoli njega plitko kot atol in prazno, se bori proti edini substancialnosti, ki jo lahko doseže; in to je on sam. 

Psihološka slika Sellarsovega junaka je kompleksna. Zaznamujejo ga psihotične epizode; videva leteče krožnike, ne razlikuje med resničnostjo in deluzijami. Njegova obsesija z Ballardom je malodane nora: vse je Ballard, prav vse. Toda veliko bolj usodno je nekaj drugega. Naš deuteragonist se nikjer ne počuti doma. Vsi kraji, ki jih obišče, so nekako tuji, hladni in nasilni. Ballard je le neke sorte katalizator, morebiti povsem po naključju, ker je, vsaj v Sellarsovem svetu, edini, ki s prstom kaže na nedomačnost. Najhujši Sellarsov simptom torej ni toliko psihoza, veliko huje je, da je večno v izgonu, da nikjer ni doma. Večni nomad, ki ne obiskuje ljubih krajev, temveč beži od večnega nelagodja. 

Gostujoča stroja: Simon Sellars in Benjamin Bratton
 / 2. 12. 2019

Sellarsovo profesionalno življenje je ključno zakoličil njegov obrat proti akademiji. V tem je tudi največji problem dela: bilo naj bi teorija-fikcija. Toda ne fikcija, ki bi bila alegorija ali parabola, temveč fikcija, ki je že na-sebi teoretska. Kaj nam želi s tem zavračanjem teorije sporočiti? Če smo do Sellarsa zelo dobrohotni, bi njegovo domala protiteoretsko pozicijo lahko brali tako: odtujenost, o kateri piše, ni strukturna odtujenost. Ne gre namreč zgolj za neko silo, ki bi vdrla v sicer avtentičen svet in parazitirala na njem, ga pohabila in subjekte odtujila od produktov njihovega dela.

Ta odtujenost je vpisana tako globoko v samo jedro subjektivnosti, da Sellars nikoli niti ne ve, kaj je izgubil — in vsekakor ne ve, kdo mu je to sunil. Je mnogo samotnejša odtujenost, singularna odtujenost, ki po definiciji izključuje vsakršno možnost solidarnosti. Tako vsaj sledi iz Sellarsove naravnanosti k svetu, ki jo zaznamujeta neomajni pesimizem in cinizem – malodušje, ob katerem se vsak politični projekt zdi nemogoč in naiven. Kaj je potemtakem sploh lahko Sellarsov cilj? 

Če beremo intervju, dodan knjigi kot nekakšen namig — v njem Simon Sellars govori kot on sam in ne kot Sellars iz knjige ‒ lahko ugotavljamo kvečjemu, da knjiga ni pisana kot konkreten program, da je ravno izmikanje interpretaciji njen glavni namen. Ampak dobro, če že, recimo potem, da je glavni namen dela to, da nam sploh pokaže na, če se naslonimo na podnaslov, obstoj vzporednih vesolj poznega kapitalizma; stare razredne antagonizme, ki so bili jasno izrisani, je nadomestila nova razdrobljenost. Ključno pa je, da med subjekti zdaj zevajo prepadi, ki jih morebiti ni več mogoče prečiti, vsaj ne s starimi prijemi in taktikami.

Odnosi center – periferija so se lokalizirali in se odvijajo na vse manjši skali. Zdaj so tudi stari centri dobili svoje periferije in stare periferije svoje centre — in ta postopek se bo nadaljeval do točke, ko bo družba razpadla. Najbolj distopično je, da se svet, ko družba razpade, ne bo ustavil, kvečjemu bo razpadel na različne svetove, ponavljamo, vzporedna vesolja. Zato je povsem razumljivo, da so akceleracionisti pograbili Uporabno ballardovstvo. Sellars nam ne ponudi rešitve, ki bi verjetno terjala nekakšen poizkus dejanske teoretske produkcije. Roko na srce, ni povsem jasno, zakaj teorija ne bi mogla opredeliti istih procesov. Sellarsov obrat proti akademskemu svetu ni najbolj upravičen. Oziroma: verjetno je upravičeno razočaran, ni pa nujno upravičeno izgubil upanja. 

Uporabno ballardovstvo je torej zanimivo delo. Posebej velja izpostaviti izredno berljivost. Čeravno gre za špeh s slabimi petsto stranmi, poteka branje zelo, zelo hitro. Sellars pravi, da so mu različni recenzenti dejali, da jih je knjiga nekako omamila — temu se pridružujemo. Berljivosti verjetno ‒ to bo relevantno za vse z nestanovitno pozornostjo ‒ botrujejo tudi zelo kratka poglavja. Bralkam, ki bi od dela pričakovale jasno strukturirane argumente in nadrobne taksonomije, lahko povemo, da tega pri Sellarsu ne bodo našle, kar pa ne pomeni, da od branja ne bodo imele ničesar. Delo je ekskurz — morda ni povsem jasno, kam, je pa vsekakor ekskurz

Vir slike: Založba Sophia

 

 

 

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.