Roman o navznoter in roman o navzven

Roman o navznoter in roman o navzven

Recenzija izdelka
19. 6. 2015 - 13.00

Današnje kosilo je double-bill, avtorja, ki hranita molja, pa Dušan Šarotar in Marko Sosič. Oba sta dobro poznana pisca, oba letošnja kresnikova finalista. Dušan Šarotar z romanom Panorama, Marko Sosič z delom Kratki roman o snegu in ljubezni.

Njuna nominirana romana sta si težko v čem primerljiva, vseeno pa lahko za potrebe skupne predstavitve govorimo o iskanju po sebi, brskanju vase, ki se odvije pri protagonistih obeh romanov, a na bistveno drugačen način. Sosičev roman govori o nehotnem spominu, ki dvema ženskama, nekoč prijateljicama, ponovno začne prinašati misli ene na drugo in ene na svojega bivšega fanta. Kaj je smisel teh nehotnih potovanj tja, kjer je že vse pokopano? Šarotarjev protagonist, pisatelj, potuje in piše o krajih, ki jih srečuje, vendar s tem predvsem piše o sebi in svojih notranjih pokrajinah, ker te kartografirajo dojemanja tistih zunanjih.

Pri Sosiču lahko govorimo o tem, kako izkoristi bistveno notranje dogodke, da spozna in interpretira zunanje dogodke, da na poseben način pripravi svojo junakinjo, da ob pomoči preteklih slik uvidi svojo trenutno življenjsko situacijo. Roman gre navzven. Šarotar nasprotno navidezno napiše potopis, in kaj je vendar bolj lahkotnega kot samotno pohajkovanje, le da je to pohajkovanje nikoli končano iskanje varnosti, doma in trdnih tal pod nogami. Roman gre navznoter.

Pri slogu in strukturi romana se morebitne vzporednosti končajo. Sosič je v svoji pisavi zelo tradicionalen, s klasičnimi dialogi in z jasno linijo pripovedi, čeprav ta izmenjuje dve pripovedovalki in niha desetletja nazaj in naprej. Roman je strukturiran v kratka poglavja s preglednimi naslovi, ki bralcu vnaprej orišejo dogajalno situacijo. Šarotar na videz samo piše in nič ne strukturira, pisavi pa dodaja še fotografije krajev in ljudi, o katerih piše. Roman ni deljen v poglavja, povedi so pogosto neskončne in na meji preglednosti. Pripovedovalska struktura pa je v tem nejasnem prelivanju povedi presenetljivo močna, z dvostopenjskimi dialogi, ki najprej povzemajo pripovedovalčevo povzemanje govora kake druge romaneskne osebe, kako ta povzema govor tretje osebe. Pripovedovalske reference so brezštevilne in celo medijsko mešane: Boris A. Novak, Gerhard Richter, Ivo Andrić so samo nekateri, ki se redno pojavljajo oziroma so navajani v romanu.

Šarotarjev roman se dotika mnogih tem, ki pa si jih ne prizadeva za vsako ceno razviti. Najmočnejša je vsekakor selitev, dobesedno iz kraja a v kraj b, iz kateregakoli vzroka že: zaradi dela, življenjskih pogojev, iskanja preteklosti. Pisatelj odpotuje na Irsko, da bi končal neko delo, tam sreča taksista albanske narodnosti, s katerim se druži in debatira, v pripoved vstopi Američanka, ki išče korenine svoje družine, in v Bruslju živeči lektor in tako naprej.

V Sosičevem romanu sta predvsem dve ženski: Alma in Olga. Dva obraza iste duše. Dvojčici najmanj. Duši dvojčici. Izmenjujoča se poglavja gradijo njuno pripovedovanje o medsebojnem ujemanju, o nenadni ločitvi. Ali bolje: njuno spominjanje preteklosti. Ta je razdeljena na prej in potem grozljivega napada, katerega žrtev je bila Olga. Alma je osredotočena na prej in na svojega nekdanjega fanta. Olga je osredotočena na potem in na Almo, kako je blažila posledice zverinskega posilstva.

Očitno nezavedni procesi potekajo v dveh vzporednih tirnicah: Alminega sčasoma bralec poveže z zločinskim umom, ki mreži njenega sina. Zločin, ki je travmiral Olgo, in slutnja, ki preganja Almo, dobita repliko v novem zločinu. Tudi ta zločin je povezan z Almi ljubim bitjem, njenim sinom, le da si ta izbira vlogo krvnika. Almina tirnica je jasna in logična. Skrbi jo sinovo vedenje, razmišljanje in njegova prihodnost. Zato ji psiha na pomoč in v opozorilo prinese Olgo in bivšega fanta. Olgina veriga je bolj enigmatična. Ona je bolj usmerjena v prihodnost, v srečanje z Almo, v pomiritev z Almo, ker bo tokrat ona tista, ki bo blažila Almino travmo.

Pri Sosiču dobimo vpogled v precej specifično, a zelo aktualno evropsko sedanjost, ki se sooča z množičnim obujanjem nacionalistične miselnosti. Pri Šarotarju je tema stara toliko, kot je stara literatura, ali celo toliko, kot je star mit. Sosič je enostavno berljiv družbeni roman z vsemi potrebnimi elementi za natančno vživljanje modrosti in življenjskih izkušenj željnih bralcev – tako modrost kot življenjske izkušnje seveda tudi vestno dostavi. Šarotar je literarna sladkarija, ki ne samo, da ne da nikakršnih odgovorov, ampak vsako tematizirano pomensko polje kvečjemu odpira še bolj široko. Skratka, kot že omenjeno: Sosičev je roman navznoter, Šarotarjev je roman navzven.

Prihodnji torek se bo odločalo o letošnjem dobitniku kresnika. Dobra bera romanov je. Se je treba zdaj odločiti za osebne favorite? Katarina Marinčič je moj, zaradi stilistične doslednosti in pripovedne bravuroznosti. Veronika Simoniti piše krasne stavke, dobesedno in odlično poskrbi za bralno kratkočasje. Ravno obratno od Šarotarja, branje njegovega romana je resno delo, ki pa se retroaktivno toliko bolj obrestuje in tu Simonitijevo precej nadgradi. Romanu Andreja Skubica ne gre očitati prav nič, vseeno pa ga temeljito zasenči dejstvo, da je avtor pred tem napisal genialni roman Koliko si moja? Kar pa zadeva Marka Sosiča, pač ni moj svet in sodi v kategorijo dobrih romanov, ki mi niso všeč.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.