'... moji davni koraki te bodo učili, ti peli

o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega časa, ki je imel

čekane hijen, atomske srajce in krila bliska,

zate, ki imaš oči, ki se še niso rodile,

bi odprl strani železa in rose prekletega in blagoslovljenega stoletja,

črnega stoletja, barve temnih ljudi in zatiranih ust,

ki so, ko sem živel, prvič dobili vest in kanalizacijo,

dobili prapor, ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.'

Takole ljubijo verzi Pabla Nerude, prvič izdani leta 2014. Ljubezen se razraste čez ontološki horizont in iz nje bljuvajo druga v drugo amorfno prelivane, migetajoče groze podob, katerih nenravno spajanje grozi, da ne bo nikdar preminulo. Zato je neskončna. Zato ni čudna strašna etičnost, ki se izpljuva kot jetično krvav flek. O, kako rad bi zažvalil s tem jezikom, to poezijsko odo ljubezni, pesnikom in njegovim orjaškim opusom. Pa določena fantomskost preprečuje poljub, kot pred očmi razblinjena fatamorgana. Preden zblaznimo, začnimo torej na začetku.

Knjigo Tus pies toco en la sombra y otros poemas inéditos je omenjenega leta izdala Fundacija Pabla Nerude, organizacija, ki je nastala po oporoki pesnikove vdove Matilde Urrutia in skrbi za njegovo umetniško zapuščino ter v njenem duhu promovira kreativnost in literaturo predvsem mlajših generacij. Nekako tako se vsaj promovira. In ne boste verjeli, po samo štirih letih smo lani dobili tudi slovenski prevod. Je to nemara znanilo o koncu pregovornega slovenskega zaostajanja za kontemporarno svetovno ustvarjalnostjo, kot jo izpričuje naša vrla literarna zgodovina?

Preden se lotimo odgovarjanja, kar je pravzaprav vsa poanta pričujočega besedila, najprej opredelimo knjigo. Izdala jo je Cankarjeva veja korporativne Mladinske knjige, prevajalki sta Veronika in Christi Dintinjana, urednik Aljoša Harlamov. Knjiga je lepa, finih dimenzij, opremljena zgledno. Prevod poetičen, dobro prenaša izvirnikovo nenabuhlo razkošje, kot pri vsakem prevajanju poezije gre pravzaprav za prepesnitev. Zakaj torej opletamo, kot da nam kaj ne paše. Sprejmimo vendar ja za odgovor. Kakšen pelin torej spet okušamo v sladkosti poezij Tvojih nog se dotikam v senci in druge neobjavljene pesmi?

Naj bo naše nelagodje uvajano stopnjevano. Neruda je eden tistih likov, ki jih štejemo med literarne gigante 20. stoletja, kakršna sta npr. Gabriel García Márquez ali Milan Kundera. Kanoniziran, bran, prevajan, čaščen. Veliki poet, Nobelov nagrajenec, žrtev Pinochetove fašistične diktature. Znan pesnik je bil od trinajstega leta dalje, pisal je vse življenje, fokusi njegovega literarnega korpusa so splošno znani. In kdor je kdaj vsaj malo resneje prebiral literaturo, pač ve, da knjig klasikov ni nikoli preveč. Težko je našteti jezike, v katere ni prevedeno vsaj nekaj njegovega opusa desetin knjig.

Tukaj počasi prihajamo do misli, ki nas žuli. Seveda, očitno je prevajan tudi v slovenščino. Pa vendar, kar imamo, je izbor in prevod Jožeta Udoviča v zbirkah Lirika in Nobelovci iz 70-ih let, takrat pač dokaj aktualna zadeva, ter dvojezični izbor v Mojstrih lirike na začetku tega tisočletja. In njegovo avtobiografijo Priznam, da sem živel. Poleg nekaj revijalnih objav, zadnja od katerih je bil izbor iz epa Canto General v reviji Idiot. Če se tu osredotočimo na zgolj knjižne izdaje, hitro ugotovimo, da funkcionirajo izrazito šminkersko, torej brez prave poglobitve v njegovo poezijo. Razni poetični superlativi so največkrat plehki in se utopijo v nedoseženi poezijini globini.

Nerudova poezija je resna stvar in si zasluži resne prenose. Kako bi bilo npr., če bi, ko smo ga že omenili, namesto celovitih del objavljali Márquezovo prozo od rane mladosti do bridke starosti malo po lastnem občutku. Jah, moral bi biti res hud miks, da bi deloval kot kolikor toliko koherentno pisanje. In omenjeni izbori po Udovičevih notranjih pesniških občutkih pač ne zajamejo intelektualnega, ljubezenskega in političnega kozmosa, kot ga izpričuje Nerudova poezija. Ga pa dajo slutiti, zaradi česar njegov manko toliko bolj reže.

Zato mora na nas pasti nehvaležna naloga, ko moramo še tisti preredki prevodni izdaji kljub njeni tankočutnosti očitati bistveno nezadostnost. Poleg avtobiografije je to edino prevedeno delo Pabla Nerude v celoti. Namesto da bi izbirali, katero njegovo knjigo prevesti, ne vem, omenjeni Canto General, Sto ljubezenskih sonetov, Elementarne ode, vsaj kakšno, če že ne kakorkoli sistematično, imamo zdaj 21 še neizdanih pesmi. S čimer v bistvu še bolj očrtujemo odsotnost.

Mnogo krasnih verzov v naši knjigi nam bolj kot stik s kroteno divjostjo poezije dajejo na znanje, kaj vse zamujamo. Njihova polnost nas vleče v praznino. Namesto dela nam spet ostane zgolj lik. In spet vemo, da je pesnil o ljubezni, domovini, potovanjih, pesništvu, samoiskanju, vse z neizčrpno vitalnostjo. Da mu je Márquez rekel 'največji pesnik 20. stoletja'. Da je bil po vsej verjetnosti ubit po Pinochetovem ukazu. Da je leta 1971 dobil Nobelovo nagrado in da je svojo poezijo bral na štadionu pred 70000 ljudmi. Vse vemo, samo poezije ne. Tako se založniška ažurnost sprevrže v prej omenjeno zaostalost.

'Že mnogo let

mi nečimrneži

mečejo v obraz

svoje lastne, prazne nečimrnosti,

to je, kažejo mi vrata,

ki jih odpiram ponoči, knjigo,

ki jo pišem,

ležišče,

ki me sprejme,

hišo, ki jo gradim,

to je, to je, zlobneži

mi kažejo s svojimi prsti,

prepletenimi

prsti ovijalk,

bolj ko se občudujejo,

bolj mi mečejo pod nos,

kar so, pripisijejo meni,

vame lajajo svoje skrivnosti.'

Naj bo torej ta ošvrk v svoji srži spodletele izdaje dobronamerna sugestija, kako zalagati prevode in knjige tudi najsamoumevnejšega pesniškega kanona.