Sestavljanje telesa, izštevanje čustev

Sestavljanje telesa, izštevanje čustev

Oddaja
26. 2. 2015 - 13.00

Krisztina Tóth je madžarska pisateljica in pesnica srednje generacije, kar v praksi pomeni, da ima štirideset let. Najprej je pesnica in potem pisateljica, saj kratke zgodbe zgolj nadaljujejo in narativno nadgrajujejo njeno pesniško pisanje. Tudi kritiki ji čast in slavo najprej in največ pojejo zaradi njene poezije. Kratke zgodbe, ki jih v zbirki Piksel po zaslugi Gabrielle Gaal po novem lahko beremo tudi v slovenščini, je z zadnjim besedilom Akvarij iz leta 2013 že literarnozvrstno nadaljevala v roman.

Piksel je torej zbirka kratkih zgodb. Res zelo kratkih zgodb: trideset poglavij se zvrsti na dobrih 120 straneh. Poglavja so poimenovana po delih telesa: prvo poglavje ali zgodba o roki. Petnajsto poglavje ali zgodba o popku. Sestavljajo telo, besedilno telo, kot pravi podnaslov zbirke. Ne bomo pikolovski: manjka denimo čelo, manjka komolec in še kaj, ampak to ni bistvo, bistvo je, da je korporealizem pri Tóthovi na tak način posegel v čustveno ravnino njenih protagonistov, da telo postane nosilec narativnega.

Vsaka izmed zgodb govori o delu telesa, ki je bil napovedan v naslovu. Ni seveda nujno, da se vse vrti okoli tega dela telesa, pravzaprav je v redkih primerih izpostavljeni del telesa res center zgodbe. Deli telesa bolj izzovejo, katalizirajo ali pa obratno zadušijo, pojasnjujejo ali posplošujejo neke aspekte človeškosti, ki se jih je avtorica namenila raziskati in opisati. Na primer prva zgodba, zgodba o roki. Sicer se začne z opisom otroške roke, ki riše, počasi gre od prstkov avtoričin opis v razkritje in poboj neke judovske družine v varšavskem getu – v enem kratkem odstavku. Ampak potem si avtorica premisli, s polno prezenco in glasom razglasi prej opisano ročico za ročico deklice, ki so jo sicer deportirali v taborišče, ampak je preživela, in zdaj ima najboljšo prijateljico, in zdaj imata obe grde roke, ker so te roke že stare. In preko vseh teh rok pride avtorica do roke te prijateljice, ki je roka iz naslova. Roka iz naslova pa je zato, ker je to roko kot majhno ročico izpustila roka, ki varuje. Mama je deklico pustila v getu in odšla z ljubimcem. In to je zgodba o roki.

Stavki Krisztine Tóth so intimni in zgodbe tragične, ampak ne dramatične. Celotno vzdušje ni resignirano ali otožno, vzdušje je vsakdanje, dejstveno. Loti se popolnoma vsakdanjih človeških zgodb in usod: zaljubljenosti, nezvestobe, osamljenosti, banalnosti, prijateljstva, homoseksualnosti, bolezni. Pravzaprav pa so v tem vse te teme samo iskanje sprejetosti: biti čim bolj družbeno sprejet in intimno ljubljen. V poskušanju biti čim bolj normalen osebe iz Piksla zatajijo sebe do te mere, da ko jaz prodre ven, ga svet prepoznava kot patologijo. Patologijo subjekta, patologijo družine, patologijo družbe, saj je vseeno.

V osemindvajsetem poglavju ali zgodbi o kolenu pisateljica morda poda nekakšen uvid v svojo narativno poetiko z zgodbo o slikarju, ki z zamudnim in precej napornim postopkom iz čajnih filtrov gradi veličastno sliko in sočasno dokumentira svoje delo, kar seveda bistveno sestavlja umetnino samo. Navajamo iz besedila: »Z razdalje enega ali dveh metrov človek vidi le piksle, posušene čajne filter vrečke, od daleč pa se vse to zlije v eno samo telo.«

Podobno delujejo tudi zgodbe Krisztine Toth: seveda lahko preberemo samo posamezna poglavja in uživamo v simpatičnih umeščanjih ljudi v čas in prostor, globlja struktura avtoričinega pisanja in njena dognanja, kako ljudje delujejo in zakaj prav tako, pa so razvidni samo iz pogleda iz daljave, iz skupnega učinka vseh zgodb, iz prepletanja delov teles z osebami, avtoričinega pogleda na svet z usodami njenih protagonistov. Zgodbe se med sabo prepletejo: kot deli telesa sestavljajo eno samo mesenost, tako protagonisti, osebe, ki nastopajo v njenih zgodbah, dobijo zgodovino in nadaljevanje svoje zgodbe še v zgodbi koga drugega in kakega drugega dela telesa. Različni deli telesa med sabo kombinirajo različne osebe, napovedujejo prihodnje dele, ti pa za nazaj osmišljajo in dopolnjujejo že povedane zgodbe iz alternativnih perspektiv. Postarano gospo, ki je ostala brez materine roke, še srečamo.

Zelo očarljivo je pravzaprav, kako avtoričina razdrobljena narativnost o neki osebi informacije, relacije in poudarke sporadično razmeče skozi celotno besedilno telo Piksla. Slika nikoli ni popolna, je pa zadovoljujoča – odnosi med opisanimi osebami niso zaključeni do popolnosti, torej sami vase, avtorica ni ustvarila nekega zaprtega fikcijskega univerzuma, ki bi bil samozadosten. Njen sistem nujno potrebuje bralca, da ta sistem uvidi kot nezadostnega, nepopolnega in prav zato tolikanj privlačnejšega, ker kar kliče po tem, da bralec tudi samega sebe umesti vanj. Ne glede na to, kako neumno je poistovetenje z literarnimi protagonisti - Tothova je ena izmed tistih, ki te ujamejo nepripravljenega.

Socialno ali intimno neprijetne teme avtorica po pravilu prebavi tako, da sebe inkorporira v tekst: pogosto se tam, kjer gre za kolektivni spomin ali neprijetne rezimeje, pojavi kot avtorica, ampak brez ideje o lastni vsevednosti. Zdi se, da tudi sama verjame v naključje v lastnih knjigah, ko prizna, da je v dani situaciji na voljo več možnosti, da pa se bo očitno nadaljevalo po najkrajši poti v pogubo. Preveč pa bi bilo reči, da je fatalistka: materi je hudo, da najbrž ne bo vnukov, ne dela pa drame iz sinove homoseksualnosti, in, pazite to, vse kaže na to, da je prepričani casanova, ki išče neobstoječo žensko, da samemu sebi opravičuje lastno nestanovitnost, v sklepnem poglavju našel družinsko srečo. V sodobni fikciji, ki je dejansko vredna literarnega pridevnika, precej nemisljivo!

Podnaslov zbirke Piksel je Besedilno telo. Besedilno telo zato, ker ga simbolno sestavi iz zgodb o delih telesa, in besedilno telo zato, ker je telo tisto, ki poganja, manipulira in nazadnje izčrpa tako besedilno kot čustveno raven zgodb. Koncept fizičnega in objektnega manipulira pogled na svet, sprejemanje sebe in drugih oziroma, bolj tipično: soočanje z nesprejemanjem sebe in drugih. To se zdi največja kvaliteta pričujočega pisanja Krisztine Toth. To in stavki, kot je tale iz zgodbe o bradi: »Vsak obraz jo je spominjal na mater, na njene zabuhle oči zaradi dežurstev v bolnišnici in brezupne bitke utrujenega tkiva z drobnimi, vijoličnimi žilicami.«

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness