Doublebill prevod islandskega pisca Sjóna, ki je pred kratkim izšel pri Cankarjevi založbi, prinaša dve kratki in osvežilni prevetritvi zgodovinskega romana. Naslova sta: Modra lisica in Fant, ki ga ni bilo.

Romana sta dve ljubki, vikinško agresivni in pastoralno preprosti zgodovinski povesti. Napisani sta skoraj po identičnem receptu: pripovedovalno formo zožita od splošnega občutja neke dobe v protagonista iz družbene margine ter njegovo partikularno usodo, ki je zmes dobe in margine in vikinštva in Sjónove literarne vizije. Na Islandiji ni prostora za cmeravost in pretirano dramatizacijo, pravi Sjón, in tega se tudi dosledno drži.

Roman Modra lisica govori o lovu na lisice, o deklici z downovim sindromom in o dveh islandskih moških, ki se z obema pojavoma srečujeta konec 19. stoletja. Na eni strani imamo duhovnika, ki svoj budžet plemeniti z lovom na lisičje kože in je svojo drugačno hčerko prodal mornarjem na uslugo, da je šel študirat teologijo. Na drugi strani imamo zeliščarja, kmetovalca in izobraženega rešitelja deklice, ki se vsaj toliko trudi razumeti dekličin svet in govorico kot oboje v svojem konceptu približuje tudi njej. O tem, da bi bil islandski svet odporen na črno-belo projekcijo sveta, Sjón nič ne reče.

V Fantu, ki ga ni bilo zgodbo uvede najstniški gejevski prostitut, ki med opravljanjem storitve prisluškuje zvoku motorja punce, ki ga navdušuje, impresionira in začara – torej vse to, kar sicer doživi in občuti le med obsesivnim ogledovanjem filmov. Družbeni kontekst je epidemija španske gripe, ki je proti koncu leta 1918 kot slepi potnik na ladji osvojila tudi Islandijo. Namesto bukolike iz Modre lisice je tu mestno reykjaviško prizorišče, ki ga kozmopolitirajo mornarji, trgovci, prišleki kar tako in celinska moda. Fantovo pohajkovanje po mestu je namenjeno iskanju punce, zadovoljevanju klientov in informiranju bralca o tem in onem o Islandiji in svetu na splošno, ki ni tako hudo črn niti bel, kot je pripovedovala Modra lisica.

No, ko fanta varuhi družbene morale, od katerih je eden sicer fantova zadovoljna stranka, zalotijo z danskim mornarjem, je fantov svet vseeno precej črn: kot družbeni izrodek, ki kvarno vpliva na javno spodobnost in utegne očrniti gensko neoporečnost vikinške rase, ga deportirajo v London. V končni fazi mu ni hudega. A med tem, ko fant šele čaka na svojo usodo, ga Sjón vrne v preteklost, reminiscenca nekega pročelja je vstopna točka za bralca v svet, ki se tako hudo boji drugačnosti, da človek nehote pomisli, kako bi nekaj smisla za dramske nepredvidljivosti Islandcem bržkone precej koristilo.

Sjón potegne pomembne ločnice med mitološkim, ljudskim izročilom in fantastičnim. Slednjega v njegovih knjigah ni, vztraja pri tem, da piše in pripoveduje o resničnosti. Med ljudskim izročilom, ki se rodi v zgodbe o vsakdanjih ljudeh, in mitičnim, ki vedno znova rojeva velike zgodbe o temeljnih človeških vprašanjih, pa mu je treba priznati, da zna izredno spretno manevrirati.

Njegova odlična pesniška podkovanost utegne imeti nekaj skupnega s tem - namreč, precej izvirno koncipira strukturo zgodovinskega v literaturi. Ne samo, da značilni dolgi opisi popolnoma izostanejo, romana imata obratno sorazmerno težnjo, ki od daleč spominja na pesniško razmerje med izraženim in povedanim. Menjavanje naracije s pismom, slovarjem, pesmijo in fotografijo rezultira v za roman popolnoma značilno grandiozen svet in neznačilno majhno število besed.

Sjón je Sigurjón Birgir Sigurðsson. Islandec. Pesnik, prozaist in libretist. Wunderkind islandske alternativne scene v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih, nominiranec za oskarja za pesem, ki jo je napisal za Björk v Plesalki v temi, nagrajenec Nordic Council's Prize for Literature in nominiranec za Independent Foreign Fiction Prize. Predsednik Islandskega PEN-a. Predvsem pa avtor ene najboljših kulturniških izjav vseh časov: “Če imaš pri pisanju v mislih več kot enega bralca, ne pišeš več leposlovja, ampak pop.”