SONCE ZAHAJA V CELJU

SONCE ZAHAJA V CELJU

Recenzija izdelka
1. 10. 2014 - 13.00

Z džanki literaturo je nekako tako kot s potopisi. Morda je temu krivo hitro menjavanje okolja, na eni strani notranjega, na drugi zunanjega, na sorazmerno kratki časovni daljici, ki je skupna obema. Toda literarno tematiziranje tako drog oziroma odvisnosti kot potovanja lahko kaj hitro podleže zunanjim vplivom in konvencionalnim pogledom. Takšno, ponavadi v kvazi subjektivistični celofan zavito, veristično pisanje pa nato rezultira v utrjevanju stereotipov ter v končni posledici tudi eksotičnosti in marginalizaciji obeh tematik.

Da celjska avtorica Eva Kovač pri popisovanju sobivanja s heroinom v svojem drugem romanu Sonce zahaja v Celju ne bo sledila tradiciji kultnih Otrok s postaje ZOO Christanie F., ki se je je nekritično nalezla tudi večina domačih kronistov lastnega spopadanja s temačnostjo drog, dajo slutiti že prve zaužite vrstice in bežen prelet srednje obsežnega avtobiografskega romana. Časovno linearnost z obveznim obrnjenim dramaturškim lokom - veličino zmage nad odvisnostjo vendarle pogojuje njena globina - Kovačeva preseže z literarno adaptacijo dnevniških zapisov iz heroinskih dni, ki jih pred bralca razsuje v fragmentirani obliki.
Vestno beleženje impresij v filmsko razcapani šolski zvezek skupaj s heroinom in ljubljenim Ladom sestavljajo determinirajočo triado avtobiografskega romana, post-festum kolažiranje literariziranih dnevniških delcev pa kljub odsotnosti vsakršnih časovnih oprimkov ohranja koherentnost. K temu pripomorejo nepremostljive postaje vsakršnega narko-potovanja - krize, obup, neuspešni poskusi odvajanja in na koncu zdravljenje, ki tudi protagonistke v Celju zahajajočega sonca ne obidejo. A se je tudi komaj dotaknejo in v tem smislu ne pomenijo prelomnega momenta.

Begi na morje in iskanje čiste prihodnosti postajajo stalnica, podobna iskanju jutranjega šusa, rutinska tešitev vse bolj otopele vesti kot del odvečne, minljive odvisniške prtljage ostaja tudi institucionalno zdravljenje. Programi za odvajanje, komune, delavnice in kar je podobnega znajo imeti v primeru odvisnikovega uspešnega preboja v svet abstinence katarzično vlogo, v romanu Eve Kovač pa bivanje na oddelku za detoksikacijo ostaja reflektirano nadvse kritično. Ali je takšen pogled z distance avtorica uspela oblikovati že med pisanjem dnevnika ali je plod kasnejše širše analize, ostaja neznanka in je pravzaprav nepomembno.
Naslanjanje na dnevniške zapiske ima večji odsev na notranjo formo romana. Subjektivistično zrenje sveta se ob ponavljajočih tipičnih narkomanskih situacijah s heroinsko dioptrijo buckastih zenic zoži na razmerje z Ladom, kakopak tudi džankijem, ki pa je spet posuto z rjavim prahom. Avtoričini občutki, refleksije in doživljanje so tako žrtve odvisnosti, kar vpliva na ne-razgibanost same pripovedi. Čeprav protagonistka izkazuje nadpovprečno mero čustvene ter mišljenjske okretnosti, heroinske impresije pa je v procesu njihove literarizacije verjetno tudi dodobra prečistila, te v končni verziji ostajajo precej enolične in predvidljive. Enake situacije pač povzročijo podobne reakcije, heroinska rutina pa vseobsegajočo monotonost, kar pa bi se dalo bralcu približati le z izpiljenim slogom. To Kovačevi, žal le mestoma, tudi uspe.
Lirična naravnanost romana Sonce zahaja v Celju seveda ob strani pušča vsakršen verizem, tako tipičen za džanki literaturo. V avtobiografskem delu Kovačeve boste kljub večkratnemu branju težko naleteli na naturalistično iskanje ustrezne žile z večkrat uporabljeno injekcijo, tudi poskus pokroviteljskega bogatenja besednega zaklada s kakšnim novim primerkom iz narko-žargona ne bo obrodilo sadov. Literarizirana študentka Eva se namesto v blokovskih vogalih, temačnih podhodih in vlažnih kleteh zadeva v domačem udobju, namesto citronke, ognja in šprice ali guna uporablja “pribor”, celo hors vseskozi strahospoštljivo naslavlja z nevtralnim izrazom heroin.

S tovrstnim izraznim distanciranjem od stereotipnega narkomanskega življenja, katerega del kljub močni osebni izkušnji morda nikoli ni bila, se oddaljuje od kolegov ex-odvisnikov pisateljev, ki se po očiščenju čutijo dolžni opozarjati na problem odvisnosti s čim bolj neposrednim in za širšo javnost šokantnim popisom svoje kvazi zablode. In posredno utrjevati predstave o deviantnosti ter patološkosti tovrstnega početja.

Sonce zahaja v Celju še zdaleč ni samo roman o heroinu in zaradi heroina. Ta je spremljevalec in vedno bolj zajedalec nekega obdobja, ki kljub naraščajoči fatalnosti v fragmentirani izpovedi nikoli ne preseže prvotne vloge in postane absolutno zlo. Tudi potem ne, ko se to obdobje izteče in najprej preneha biti zajedalec in na koncu še spremljevalec. S tem pa literarnemu delu Eve Kovač onemogoča vsakršen moralistični potencial. In morda je prav to njegova ključna prednost.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

všeč mi je :)

Cudovito branje..Bravo Eva Kovac

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.