Sodobnega slovenskega pisatelja Jurija Hudolina ni odveč posebej predstaviti, saj je skupaj z Alešom Čarom in Dušanom Čaterjem član triglave tolpe slovenskih književnih huliganov, ki so se skozi tranzicijsko obdobje uspešno pretihotapili v tako imenovane „književne tajkune“. Rojen leta 1973 je Hudolin na pisateljsko pot stopil še kot najstnik ter se uspešno uveljavil kot poklicni pisatelj, prevajalec, urednik in scenarist, za katerim je osem pesniških zbirk, trije romani, knjiga kratkih zgodb in dve publicistični besedili. Kot kolumnista smo njegove misli lahko brali pri Delu, Mladini, Dnevniku in Večeru in si zapomnili njegovo senzibiliteto do grenkega slenga, ki diši po vlačugah in bife-proletariatu. Pa čeprav ga beremo na spletu in ne na sveže natisnjenem papirju.

Njegova dela so prevedena v osem jezikov, dostopna so tudi v angleščini. Med scenariji izstopa Žoga nam je padla na glavo (Portret Milka Đurovskega), film znan zaradi viška resničnosti, ki je stalna podoba Hudolinovega ustvarjanja. Ob gostovanju v zagrebški Močvari ob koncu leta 2001 je ustvaril pravi dogodek, saj so skinheadi prekinili projekcijo in uničili klub. Spričo za avtorja značilnega cinizma bi lahko tudi rekli, da je bil enkratni multimedialni dogodek.

Od svojega prvenca dalje, Objestnosti, do drugega romana Pastorka, se Hudolin ukvarja z osebnim, agresivnim in živalskim v človeku; med vrsticami lahko beremo o sodobnih kapitalističnih, celo fevdalnih odnosih med oblastjo in množico; tako je kontekst provokativen in za malomeščansko slovensko vest zelo subverziven. Vse do danes namreč ostaja avtor knjig, o katerih se veliko piše, ker se njegov etos dobesedno preliva v bralčev kozarec, kot zgrešeno scanje, o katerem je vedno kaj povedati.

Na hrbtu nove knjige je napisan stavek: „in kdo ve, kaj bi se nam dogajalo v življenjih, če bi človek vedel vse o svojih bližnjih.“ To lahko dojemamo kot geslo zgodbe. Po Vrvohodcu, katerega junak je bil „alkoholik non plus ultra“, personifikacija policijske države, se četrti roman vrne na drugi, knjigi ljub motiv mame, samske ženske. Ženske, ki je po drugi strani tipična podoba nesrečne in emocionalno nerealizirane ženske, ki se ji književnost, kakršno pišejo veliki moški, po navadi izogiba. Kot običajno ji je ime Ingrid.

Ingrid je bilo ime tudi mamici iz Pastorka, ki je končala svoje življenje kot „humana ruina“, kot žrtev družinskega sadista v puljski norišnici. Nemara tu ne gre za naključje, pač pa se zdi bolj kot poglabljanje avtorjeve avtobiografije. Sicer pa krutega in surovega realizma, celo naturalizma, ne manjka niti v novem Hudolinovemu berilu. Kurioziteta „zunanjega življenja“ knjige je tudi v tem, da je Ingrid Rosenfeld pred svojo izdajo v knjižni obliki izhajal kot odmeven podlistek časopisa Večer.

Samska ženska, rahločutna intelektualka, situirana v življenju, ki življenje živi na listih dobrega berila - „knjige je ljubila bolj od vsega in mravljinci so ji šli po koži,“ - postane pravi magnet za gnilobe vseh zvrsti. Prva strupena kača v rajski vrt pride v liku intelektualca anonimusa, takšnega, ki se je formiral skozi alkohol. Druga kača pa je dobičkar in posestnik, ki mu ni tuja nobena zvrst nasilja, tako psihičnega kot tudi fizičnega, saj se ukvarja z mamili, prostitucijo in celo suženjstvom. Pisateljev slovar, ki dobro pozna nianse takih življenjskih podgan, je sicer veliko bolj zanimiv od črno-bele karakterizacije, ki preveč koketira z blazno moralnostjo. Na koncu roman spominja na klasični roman 19. stoletja, omenimo lahko primerjavo z Madamme Bovary, saj gre za erotično obarvano početje na podeželju, ampak tu gre vendarle za Flauberta s figo v žepu.

Knjiga Ingrid Rosenfeld je v zbirki Beletrina Študentske založbe izšla letos. Črke pa je moljem metal Vid Jeraj.