Ko so mi prsti zalistali med bele platnice pesniške zbirke Milost Ive Jevtić, ki je izšla letos pri koprski založbi KUD AAC Zrakogled, me je takoj pritegnil slog pisanja, ki se je vsaj na prvi pogled izmikal osebnoizpovedni ali ekspresivni poeziji. V spominu so mi namreč ostale besede Muanisa Sinanovića iz članka v Večeru leta 2016, da se v Sloveniji književnost obravnava kot terapevtsko sredstvo; da se v poezijo vrača izpovedovanje ter da vsa ta osebnoizpovednost prispeva k novemu vzponu avtorja.

Ko odpremo zbirko, so sredi beline vsake strani besede zamejene v pravokotnik, črke naslova pa razpotegnjene po njegovi celotni širini. V vsaki pesmi je par besed, morda dve, morda ena, morda tri, za katere se zdi, da je vetrič vanje vnesel presledke in igrivo r a z pr š i l n j ih ov e č r k e in jih s tem pomensko poudaril. Same pesmi so blizu poeziji v prozi ali pa zadržanim haikujevskim opisom opazovanega. Oziroma, kot je bilo zapisano v obrazložitvi nominacije zbirke za Veronikino nagrado, so pesmi »stkane iz vseh treh zvrsti, lirike, epike in esejistike«. Kjer me je grafično oblikovanje Irene Gubanec in Teje Jalovec spominjalo na konkretno poezijo 60-ih let prejšnjega stoletja, me je prozni stil pesmi asociiral na zbirko Namen pelerine Tomaža Šalamuna iz 1968. V njej je avtor intertekstualno spojil najdene ready-made tekste, opise vsakdanjih dogodkov in hipne domislice. Toda kot se je med branjem Milosti pokazalo, me je prvi vtis o neekspresivnosti poezije prevaral, vendar me je prevaral na zanimiv način.

P U Š Č I C E

Vse kontinente so odkrivali

horizontalno, vse poti odmerili

glede na o dd a l je n o s t

o b z o r ja . Preslikali so ver-

tikale ven, v roj gorečih puščic.

Kjer besede dosežejo pomen,

so pogorišča

V prvi polovici zbrike tavamo med zapisi, ki se zdijo, kot da so ušli iz zgodovinskih kronik ali nemara bili najdeni v prašni kleti kakšne samostanske knjižnice. Podton je večinoma okruten, moreč, neoseben. Vseeno se tu in tam najde kakšna samonanašalnost, kot recimo v pesmi o metafori, ki pripoveduje o votlem bronastem kipu bika, v katerem je sicilijanski tiran Falaris cvrl kaznjence in je njihov smrtni krik učinkoval kot bikovo rjovenje – metaforično torej. Sledi pesem o ergotizmu, v srednjem veku pogosti zastrupljenosti rži s plesnijo ergot, ki spoža halucinacije in tudi smrt ter zaradi katere so, kot piše Jevtić, zastrupljeni slišali hudiče in videli prikazni, zajel pa jih je »ogenj, kot bi bili rojeni brez kože«. V pesmih se pojavijo romanja, relikvije, samostani, ravnanje hrbtenice z vezanjem otroških rok za hrbtom. V rdeči liniji nasilja in podjarmljanja telesa seveda ne umanjka francoska revolucija z giljotinami in aristokratsko nošnjo rdečih ovratnih rut giljotinam v porog.

Zdi se, kot da tavamo po mavzoleju, v katerem je vsaka pravokotna pesem pravzaprav še en nagrobnik, še ena smrt, še en morbiden fakt ali faktoid. Kljub navidezni nepristranskosti opisov iz pesmi vznika atmosfera mučne statičnosti in ujetosti v zgodovino, v družbenost, v telesnost. Nad vsem pa veje vonj visoke kulture in akademizma, kar ni presentljivo, saj je avtorica leta 2008 doktorirala iz srednjeveške mistične književnosti Julijane iz Norwicha, poleg tega je še prevajalka s področja humanistike in družboslovja.

Šele v drugi polovici zbirke se brezosebni marš zgodovinskega nasilja delno umiri in omogoči vstop osebnemu, seveda še vedno znotraj iste temačne atmosfere in zgodovinskih referenc. Eksplicitno izpostavljena osebna nota pa nam vendarle razjasni tudi subjektivnost celotne zbirke. Preizpraševanje same sebe v pesmi Penelopa se brezšivno spoji z zgodovinsko okrutnostjo drugih pesmi: »ponoči režem rane, podnevi celim«, »Ponoči param um, podnevi ga spet tkem«. Pri tem nismo priča zgolj pričakovanemu konfliktu med osebnim in zgodovinskim ter osebnim in družbenim, pač pa je, kot vidimo v pesmi Ogenj, opisana subjektiviteta odmaknjena tudi od fizičnega sveta in je v ontološkem razcepu sama s sabo: »Dve sva, vedno dve, ena, ki govori, druga, ki gleda. Ena, ki žaluje za tistim, kar se je zgodilo, druga, ki žaluje za tistim, kar se nikoli ne bo.« Nad statičnim svetom podob, ki jih zbirka Milost zveže v svoje zaporedje strani, tako zaveje veter dobre stare evropske metafizike kot vladavine duševnega nad telesnim in materialnim. Zaznamo ga v resnobnem tonu zbirke, v občasnem pojavu Neizrekljivega, še najmočneje pa se manifestira kot jalova nemoč subjektivitete, da bi v svet zunaj sebe sploh posegla.

V tem se Milost razlikuje od svoje predhodnice, zbirke Težnost iz leta 2005, ki je bila lahkotnejša, pa tudi bolj igriva in raznolika v svojem mehkem spoju fantazije, haikujevskih opisov sveta in osebnega – recimo: »Moje žile so narejene po rekah. / V njih pojim trudne živali«. Kot je v takratni spremni besedi zapisala pesnica Barbara Korun, je Težnost ponudila »kaosmogonijo in ona-to-logijo nekega od svetov, ne, bolje, več svetov, ki prijazno in humorno bivajo drug v drugem, drug mimo drugega, deloma v drugem, včasih skoraj nič.« Kalejdoskopskost Težnosti je v jasnem nasprotju s statičnim korakanjem pesmi v Milosti, ki kot vlak zgodovinske nujnosti drvi od arhivarskih pesmi uvoda preko esejističnih prebliskov do bolj osebnega zaključka. V zadnjem najdemo nekaj nežnejših osebnih pesmi, ki spominjajo na Težnost, a je tokrat njihova vloga še potencirati opozicijo med osebnim in zgodovinskim, iz katere Milost črpa svojo morečo atmosfero. Četudi je bila Težnost označena za zbirko kratke proze, Milost s podobnimi, a daljšimi teksti pa za pesniško zbirko, bi rekli, da je v obeh primerih na zgodbo osredotočena referenčna funkcija jezika po Jakobsonu pravzaprav vedno napotovala na pošiljatelja in emotivno funkcijo. V obeh primerih gre torej za osebnoizpovedno poezijo, ki se zgolj prikazuje kot proza.

R U Š E V I N E

V kvadratnih sobah ni prosto-

ra za okrogle misli, zato drži-

va glavi vljudna vsaka k sebi.

Iz najinih trebuhov pa raste-

jo drevesa in korenine tkejo

d i v j e č i p k e in micelij

srečevanja: slišiva skozi šelest,

kako drobijo stene.

Če se za konec vrnemo k Šalamunovi zbirki Namen pelerine, omenjeni v uvodu, lahko zarišemo razliko med njo ter Milostjo. Šalamun je uporabil nabor opisov, citatov in prebliskov, da bi z intertekstulanostjo subvertiral takratno dihotomijo med visoko in množično umetnostjo, med vzvišeno kulturo in vsakdanjostjo. V tej poetični operaciji Šalamun ni pesnik, ki izraža sebe, pač pa postavi pesmi kot stvari same po sebi, ki nato stopajo v horizontalne odnose z drugimi stvarmi, med katere sodi tudi pesnik sam. Pri svojem izvajanju Šalamun posega onkraj metod osebnega izraza in izpovednosti ravno s tem, da je v igri sveta in igri jezika hkrati popolnoma subjektiven in popolnoma nesubjektiven. Po drugi strani bi Milost Ive Jevtić označili kot postmodernistično apropriacijo pristopov intertekstualnosti in modernizma za konzervativno umetniško strategijo osebnoizpovednosti. Pesmi v Milosti niso stvari same po sebi kot pri Šalamunu, temveč zgolj polje, na katerem poteka boj subjektivitete z zgodovino in svetom. Tudi funkcija grafičnega oblikovanja je zgolj ta, da z vnosom presledkov med črkami naredi zarezo v pesmih, s čimer ilustrira njihovo krhkost in tako podpre čustveno atmosfero zbirke.

Če razmišljamo o tem, čemú je bila Milost skupaj s pesniško zbirko Zdravljenje prednikov Mirjam Drev prejemnica letošnje Veronikine nagrade, bi rekli, da ravno zato, ker ponudi nekaj novega znotraj dobro znanih koordinat slovenske poezije, v katerih je pesničino ali pesnikovo trpljenje najvišja kvaliteta in kjer je mantra »sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet« globoko vtisnjena v kolektivno nezavedno. Znotraj tega je svežina Milosti prvič njena zadržanost in izogibanje pesniškemu šopirjenju. Drugič je Milost zanimiva kot izredno kohezivna zbirka z močno dramaturško linijo, saj pesmi v njej ne beremo z listanjem naprej in nazaj, pač pa jo je treba prebrati od začetka do konca. Posamezne pesmi namreč niso enote zase, temveč šele v skupnem tkanju oblikujejo željeni vtis. Intertekstualnost tako ni uporabljena za subverzijo kot pri Šalamunu, ampak za rekonstrukcijo trpeče lirske subjektivitete, ki lirično-esejistično-epični koktajl ugrabi za slikanje osebnega občutja sveta. Gre torej za vračanje istih klišejev slovenske poezije z novimi sredstvi, a nemara je že uporaba novih sredstev razlog za slavljenje in jemanje knjižice v roko.

*** *** ***

Naslovna slika - avtor: anaterate, public domain.