Tik-tak-tok

Tik-tak-tok

Recenzija izdelka
10. 12. 2019 - 13.00

Peti roman avstrijskega pisatelja Christopha Ransmayrja je v prevodu Štefana Vevarja pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki izšel lansko leto. V slovenskem prevodu so med drugim izšli še trije njegovi romani: Poslednji svet, Grozote teme in ledu ter Leteča gora. Zgodovinska snov, ki je tako ali drugače spletena med pisateljeve pripovedne niti in postopke, tokrat ponovno poganja kolesje romana Cox ali tok časa. Vendar zgodovina pri Ransmayrju nikoli ni vzeta za potrebe šolsko definiranega zgodovinskega romana, temveč je nastavek za preigravanje literarnih pripovednih postopkov, risanje sveta skozi umetelen in izčiščen liričen jezik ter nenazadnje odkrivanja bistva romanesknih protagonistov.

Zadnja dva romana raziskujeta in skladata pripoved z navidez preobložnim, a poetično lahkim jezikom. Tako Leteča gora kot Cox ali tok časa sta krajevno umeščena na največji zemeljski kontinent – Azijo. Prvi v višine himalajskega gorovja, drugi v veličino cesarske Kitajske. Časovno se pisatelj tokrat odpravi najdlje, v 18. stoletje, v čas četrtega kitajskega cesarja iz dinastije Qing Quanlonga, Gospodarja sveta, Prezvišenega, Najvišjega, Gospodarja desettisočletja, tistega, s katerim se čas začne in konča, tistega, katerega fascinacija nad merilnimi mehanizmi, nihali in zobatimi kolesci v purpurno Prepovedano mesto pripelje goste z zahoda, dolgonose barbare, mojstre urnih mehanizmov in avtomatov z Alistrom Coxom na čelu.

V roman skupaj s Coxom in njegovo kompanijo treh urarjev in finomehanikov vstopamo na pomol pristanišča reke Dayunhe, kjer se  praznovanje v čast njihovega prihoda križa z odrejeno eksekucijo dveh davčnih uradnikov in borznih mešetarjev. Daljnovzhodna, eterična, eksotična kultura je v času prihoda zahodnih prišlekov zavita v kontraste izumetničenega sija bogastva in simetrične veličine ter ceremonialnega mehanizma, ki se mu zavoljo vladarja in njegovega absolutističnega krmila upogiba ljudstvo. »Se ti toži po londonskem pravosodju, Balder? Je vprašal Merlin, so ti morda ljubši pristajalni manevri vran na glavi kakšnega zibajočega se obešenca ob Temzi kot pa zlikovci v Pekingu?«

Angleški mojstri merilnih naprav v tuji deželi živijo v cesarjevi senci. V zameno za svoje želje cesar Coxu nameni hišo za goste v samem središču Purpurnega mesta, »za večine podložnikov najbolj nedostopni kraj cesarstva.« Le-tam bo lahko »bival in ostal čim bližje mislim Najvišjega in svoje noči prebival pod istim nebesnim arealom kot Prezvišeni«. Ko Cox prestopi prag obzidja cesarskega mesta, začuti nenavadno pomiritev spričo njegovih turbulentnih čustev, zaradi katerih je pravzaprav sprejel cesarjevo povabilo. Vendar to je šele začetek njegovega procesa prebolevanja prezgodnje smrti hčerke Abigail in posledičnega molčečega stanja 30 let mlajše žene Faye. Vsaka Coxova misel o času, o njegovem minevanju, o njegovem ritmu in tempu, vsak zobnik in pozlačena nit so zapisani tej dvojni izgubi. Abigailin čas se še odvija in ga meri ura, ki jo poganja organsko razgrajevanje drobnega telesca pod mrzlo angleško zemljo.

Površino Coxovega pomirjenega prihoda kmalu začne kljuvati zahodnjaška pokroviteljska drža mojstra, v katerem se po besedah prevajalca in pisca spremne besede nenazadnje odkriva tudi  umetnik. Vse, kar spozna ob svojem prvem srečanju z Gospodarjem desettisočletja, je to, da je zgolj in samo čaščeni človek, nič drugačen od zvestih mandarinov in evnuhov ter pokorjenih sužnjev, katerih oči nikoli zares ne vidijo njegovega obličja. Cesar je postal po naključju ali po točno določeno tempu dinastičnega metronoma. Ne želi si avtomatizirane igračke, temveč ure, ki bi odčitavale dojemanje časa otroka, ljubimca in obsojenca, katerega propad eksistence je natanko odmerjen.

Spočetka mojstrova ravnodušnost nad cesarjevo željo treh merilnih naprav za plazeči, leteči in zamrznjen čas spočetka za odtenek spreobrne prihod v poletno cesarsko rezidenco na obronkih Mongolije. Cesar hoče to, kar so hoteli že mnogi pred njim kar si bodo želeli še mnogi za njim, kar si lahko želi le »gospodar časa« - napravo, ki se po svojem zagonu ne bi več nikoli ugasnila, napravo, ki bi tekla in tekla brez prestanka – nedosegljivi Perpetuum mobile. »Cox se še nikoli ni počutil tako povezanega z neobrzdano čezmernostjo in težnjami kakega vladarja po absolutni moči kakor v tej uri na rečnem bregu.«

Sanje o nedosegljivem tako predstavljajo časovni in prostorski most angleškega mojstra in kitajskega vladarja, ki preraščata realistične nastavke romana. Coxove reminiscence nas ponesejo nazaj v njegovo preteklost, ki se izpolnjuje z njegovo fiktivno časovno sedanjostjo v raju, nedosegljivem za slehernika, kjer lahko izsuši rečne kače živega srebra in s tem bogu na zemlji ponudi nadčasovno moč.

Čas kot subjekt Quanlongove fascinacije se ne vzpostavlja na ravni njegovega obvladovanja in želje po manipulaciji, temveč ostaja pri želji po zaobjetju njegovega odtekanja in merjenju časovnih intervalov organskih in anorganskih procesov družbenega in naravnega stanja. Gospodar desettisočletja lahko zamrzne poletje, ki postaja vedno temnejše, hladnejše, sivo in pusto, vendar se čas ustavi le v realnosti cesarskega mehanizma in ne v mehanizmu dejanskega zunanjega odtekanja časa.

Če se je Ransmayr na začetku svoje kariere dosledno posluževal postmodernističnih pripovednih postopkov, kot so kolažiranje, citiranje in premeščanje časovne urejenosti zgodbe, slednje tokrat razen v zadnjem poglavju, ki grobo zareže v fikcijsko realnost romana, popolnoma opusti. Bralca ujame na trnke tempa nanizanih impresionističnih besednih struktur, s katerimi  prehaja med takti upovedane zgodbe.

Percepcija časa je prepredena z neoprijemljivo abstraktnostjo in vprašanji njegove relativnosti ter konstruiranosti. Lahko začnemo in mogoče nikoli ne končamo, lahko začnemo s koncem in se preko tega povrnemo na začetek. Če se za konec po literaturi ozremo z romantičnim očesom, je ravno ona tista, ki prehaja med časovnimi ravnmi in v zajetih zgodbah kljubuje vedno hitreje bežečemu toku časa. Vseeno pa za nadaljnje prehajanje potrebuje človeško kinetično energijo. V romanu Christopha Ransmayrja tokrat preko besede potujemo nazaj; ne zato, da bi kritično ovrednotili vrtenje družbeno–političnih zobcev, temveč da bi izkusili preciznost transcendentne zgodbe, ujete v fino izbrušen ritem besed.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness