Pričujoči dnevnik je sestavljen iz nepreglednega števila zapisov, ki pa se v glavnem posvečajo dvema tipoma vprašanj; vprašanjem umetniške prakse in vprašanjem medosebnih odnosov. Zanimivo je to, da se Pavese v njih ne izpoveduje. Kritizira se, vključuje reference na dogajanje v svojem življenju, a to je le nek material, ki ga skuša intelektualno predelati.

Zanimivo; če je danes žanr kolumne ali javnega dnevniškega zapisa prepreden s samoizpovedovanjem, se skozi Umetnost življenja kaže zavest o neki nerelevantnosti zadrževanja pri osebni zgodovini in čustvih ne samo v javnem prostoru, temveč tudi zasebno. Če je v sodobni publicistiki izpoved cilj, artikuliranje stališča pa sredstvo, je pri Paveseju – ki se je na koncu vendarle odločil, da bo dnevnike objavil – obratno. Pavese skuša doseči očiščenje z mišljenjem, v liniji osebno-javno, pri kolumnizmu pa se dosega ritualno očiščenje na prehodu iz javnega v osebno. Kar je bilo eksplicitnih referenc na osebno življenje, jih je Pavese za objavo dnevnika dal odstraniti. Knjiga je prežeta z neko sramežljivostjo do samega sebe.

Misel v teh zapisih je seveda izjemno zgoščena. Vnosi delujejo kot očrti za eseje ali teoretska dela. So na poti k pojmu, a kratkost forme ne omogoča izpolnjenja te poti. Vpisi se ji prilagodijo in se oblikujejo v aforizme; teh je v Umetnosti življenja na pretek in so odlični. Okoli teh aforizmov ali pa brez njih so tu še izjemno lucidni prebliski, ki so artikulirani v nekaj povedih. Gre za nekakšne točke intenzitete, ki se vrežejo v spomin in kličejo k nadaljnjim izpeljavam.

Ravno zaradi te intenzitete pa je knjigo težko brati. Aforizem za aforizmom, lucidna opazka za lucidno opazko. Ta intenziteta zahteva čas, čas za prežvekovanje. Pavese ne gradi svoje misli linearno, iz dneva v dan; misli se oblikujejo v odnosu do posameznega objekta, ga skicirajo, potem pa so puščene za kasnejšo uporabo, čemur sledi nova skica. Šele čez čas neka miselna nit spet pride na plano in se nadaljuje. Bralec se mora temu prilagoditi. Smiselno se zdi recimo nelinearno branje, odpiranje na naključnih straneh, vsekakor pa tudi počasno branje. Mogoče je v tem čar dnevnika, mogoče se na ta način sooča z minevanjem. Gre za knjigo mimobežnih prebliskov in beležk, ki pa zahtevajo dolgo branje.

Pa je vredno toliko časa posvetiti dnevniku posameznika? Gre za fetišiziranje avtorja? Ne, lucidnost ostaja kljub avtorju, ki se ves čas umika. Vendar pa se neizogibno zgodi, da se skozi čas začne kazati nek njegov osrednji psihološki problem. Avtor se, na svoj poseben način, samozaničuje. Njegova lucidnost izhaja iz tega, da se sebi postavlja na ogled in neusmiljeno kritizira svoje hibe. To tudi sam prizna; njegova pot je pot samorazgrajevanja. Skozi analizo. Sam sebi je enak problem kot mu je problem recimo umetniška forma. A skozi to, kako si zastavlja problem sebe, lahko voajersko prisodimo, kaj je njegov problem.

Nekakšna zapuščenost, katere simptom je seveda ženska. Ženska je zanj izmuzljiva; kaj misli ženska, ta skrivnost se pojavlja vedno znova. Ne razrešuje se, temveč se mistificira. Ta mistifikacija je komplementarna procesu demistifikacije v preostanku pisanja. Ena plat mistifikacije je v občasnem prepričanju, da dobro ve, kaj ženska hoče; pokroviteljsko obravnava njene želje, ki jih sam ne more izpolniti, a vendarle ve zanje in lahko ženski, lisički, prizna neko premetenost. Drugič nima nobenega pojma, pred njo je popolnoma ponižan in izgubljen. Zdi se, da se ta šovinistični misterij odvija tudi v njegovem slovitem romanu Lepo poletje, katerega glavna protagonistka je dekle.

Paradoks ostane nerazrešen. Kljub premikanju iz svoje partikularnosti sčasoma postane jasno, da ta samorazgradnja ni samo intelektualna, temveč tudi osebnostna. Ne more biti drugače, saj mišljenje generira neka napaka. Mišljenje se ne more osvoboditi svojega pogoja. Če lahko najprej v tej neusmiljenosti do samega sebe vidimo neko vedrino, kasneje Pavesejev samomor deluje dokaj logično, čeprav je tu seveda prisoten tudi nek gestalt problem vnaprejšnje vednosti.

V tej paradoksalnosti dnevnika se skriva tudi literarna vrednost. V nekem smislu se da Umetnost življenja brati kot klasični psihološki roman (in tudi to še vedno nelinearno). Ali pa razvojni roman o življenju umetnika in njegovim poskusu, da bi obvladal umetnost življenja, pri čemer življenje kot umetnost – ne pozabimo, da sta umetnosti, v smislu art, lahko tudi psihoanaliza ali hermenevtika – vidi sam. Življenje je objekt in subjekt, tudi on je objekt in subjekt obenem. Produkcija je v inerciji. Če gre za razvojni roman, gre za prevrat razvojnega romana.

Ti načini branja, te bralske ambivalence, ta umetnost pisanja dnevnika o umetnosti življenja, kot rečeno, postavlja tudi bralko/bralca pred zahtevo, da oblikuje svojo umetnost branja.