Sem jaz tista, ki so jo hoteli upogniti, s pestmi na moji glavi, da bi potonila vse do plasti zla z opičjim obrazom, tista v marmorju gluhe nesreče, tista v skalovju molka bele tančice?

S pričujočo povedjo ključna osebnost alžirskega poosamosvojitvnega literarnega polja Assia Djebar v besede izsesa vseživljenjski molk naključne alžirske starke, ki v predsmrtnem trenutku mozaično sopostavlja in premišljuje slike svojega življenja. Da si slednja življenje prvikrat drzne zamišljati kot celoto, zemljevid z jasno izdolbljenim začetkom in koncem, postane razumljivo v okviru čustva, ki po prebrani zgodbi obstane v bralcu. Kar si starka preko Djebarjinega literarnega glasu v zanosu umiranja ogleduje kot tvorbo, organizem izven lastnega telesa, je temno in tesnobno. Vodi po brezimnih hodnikih patriarhata, razkriva, daje obličja ter nasilno trga zid misterija, ki z zlagano romantičnostjo biva znotraj zahodnocentričnega orientalističnega diskurza.

Zadnje je ključno tkivo zbirke kratke proze Alžirske ženske v svojih sobanah, ki je v lanskem letu v prevodu Ane Barič Moder izšla pri LUD Literatura. Pisateljičina literatura izhaja iz dvojno akumuliranega razočaranja. Tematsko hrbtišče obravnavane zbirke kot tudi avtoričinega opusa nasploh izhaja predvsem iz konkretne zgodovinske situacije: dvakratno pahnjena alžirska ženska – druga Zahodu in moškemu – med letoma 1954 ter 1962 naposled izstopi iz lastnega stanovanja. Težke obroče, ki jo vraščajo v tesni družinski prostor, razmahne njena udeležba v boju za alžirsko osamosvojitev izpod francoskega kolonialnega gospodarja. Prst, iz katere identiteta borke pije zanos, je, paradoksalno, ravno njeno do tedaj disciplinirano, prevezano, nadzorovano telo, ki je izpostavljeno na bojišču. Misli, da je vojna točka nič.

Mesto ženske v povojni Alžiriji, ki se ne uspe otresti patriarhalno posredovanega molka, toliko bolj žge, kolikor se je v lepkem potu vojne nadejalo lastne odrešitve. Zaradi precizno izklesane feministične drže se je ime avtorice, ki je slehern prekat svojega opusa izrabila za tenkočutno, a revolucionarno dokumentiranje ženskih izpovedi, znotraj polja alžirske književnosti v šestdesetih navzelo kontroverznega prilepka. V svojem opusu je, trudeč se na široko dokumentirati in verbalizirati najglobljo notranjost posameznic, vsebinsko raztezala lapidarij preslišane ženske in luščila beton tišine, ki so ga stoletja neprenehoma nameščali okrog nje.

Literarne konstrukcije avtorice se v slasti po dokončnem prerezu molka, ki biva znotraj družbenih kraterjev alžirskih žensk, usmerijo v sistematično razkosanje podob Alžirk kot vzvišenega derivata kolonializma. Molčeča in negibna, a v lupini čutne skrivnostnosti je Alžirka fetišiziran produkt kolonialista. Pričujoče diskurzivno platno zmore obstajati le v globoki razvodenitvi njene vsakršne aktivne pozicije. S tem ko avtoričin opus tvori skrivenčen sestav individualnih zgodb; zajezi, kar odteka iz prekinjenega molka, iz Alžirk razreže diktat pasivnosti in jih naredi avtonomne subjekte.

Pripovedni nastavek zbirke opredeljuje fragmentiran slog, ki bralcu spočetka onemogoča popoln dostop do razumevanja naracije. Prevod v slovenščino tukaj ni uspešen le pri posredovanju vsebine, marveč ostaja zvest tudi avtoričini tendenci, da preko literarnega stila portretira družbeno razdrobljenost povojne Alžirije in hkratno bojazen ženske, da bi jasno in aktivno premišljala lasten položaj. Protagonisti in njihova medsebojna razmerja ter občutja kapljajo na površje po slojih, kot bi avtorica v odsekih snemala tančico.

V tem kontekstu se v zgodbah odvija sunkovito prehajanje med pripovedovalci; na neki točki tretjeosebni pripovedni subjekt zamenja lirična prvoosebna izpoved, ki imitira izventelesno izkustvo. Na tak način se molk žensk simbolično raztaplja v oklevajočih ovinkih, ki mukoma posežejo v veliko brazdo resničnosti. Tako se končno zmore izrisati zatirana celota. Zaklenjena v tihem inkubatorju posameznice preko dialogov med ženskami ugleda kolektivno nrav, svoj boleče razprostrti arhetip.

Pisateljica z osmotičnim prehajanjem med glasovi poudarja namensko nemonolitnost pripovedi. Literarno snov tke iz mnogoplastnosti alžirskega ženskega položaja, pri čemer se izogiba vzpostavljanju enotnega, zglajenega podstata skupne zgodovine, da poudarja grčavost ženskega glasu. Zvezan hibrid ženskih tegob in krivic je za boj opolnomočen le v jasnem poudarku raznolikih ozadij in kompleksnosti tedanje družbene ter politične resničnosti. Avtoričinega literarnega dela ni moč razlomiti le na prikaze žensk, katerih misli zaznamuje feministično preizpraševanje lastne družbene pozicije, ali tistih, ki jih je razsekalo brutalno sosledje nesreč. Spregovori tudi o posameznicah, ki patriarhalne vrednote reproducirajo na mlajše generacije. Piše o povojnih begunkah, ženskah v urbanih ter ruralnih okoljih, starkah in otrocih, …

Navkljub stilski in vsebinski diverziteti, ki z navidezno vseprisotnostjo v opnah pred- in povojne Alžirije bralca premika in razteza med fizičnimi in simbolnimi pregradami alžirskih žensk, kot inherenten del zbirke obstajata dva ključna motiva. Prvi je preizpraševanje binarnega odnosa med krikom in tišino ter kako sledja opredeljujeta Alžirkin vsakdan. Djebar to ilustrira na primerih pogrebov in porok, pri čemer sta tako ženskin zvok kot njegova odsotnost le emajlirana podaljška neprekinjenega molka. Alžirkin krik je namreč nadzorovan, njen jok je bodisi nujen ali prepovedan. Med rituali se izvije iz nje kot ornament iz soli; če bi prišel prekmalu, bi utegnil zabrisati trdno formo, njo pa odlepiti iz prostora vseprežarjajočega nadzora.

Drugi takšen motiv je naslavljanje simbolne moči pogleda, ki ima že znotraj antropološkega diskurza jasne elemente dominacije. Kdor gleda, gospodari in oblikuje odvrnjen pogled na drugi strani, ta pa zavestno čuti senco očesa kot nevzdržno prezenco snemalnega orodja. Tako alžirska ženska tudi v povojnem času, ko odloži tradicionalno pokrivalo in stopi na ulico, naleti na žeblje prejšnje dobe. Ti, zariti globoko v družbenem mesu, ravno preko medija pogleda producirajo zapuščino patriarhata. Četudi nevidno, je spremljan korak tudi priklenjen.

Zbirko poleg zaključnega epiloga sestavljajo trije večji sklopi: Noč Fatiminega pripovedovanja, Danes in Včeraj. Prvi portretira zlasti splošni pritisk, v skladu s katerim mora ženska producirati sina. Danes in Včeraj sta med seboj razmejena glede na dogajalni čas. Zgodbi v Danes se odvijata v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prikazujeta kroniko treh sester, ki žvečijo spomine na vojno, čas zapora, razočaranje nad zakonom ter izjalovljenimi upi predvojne dobe. Včeraj je pričevanje o medvojnem ali bližnjem povojnem času. Beremo o posameznicah, ki se čutijo zadušene in jim ni dovoljeno zaiti onkraj robov simetričnih šablon obredov, najsi gre za smrt, poroko ali ranjenost telesa.

Zbirka Alžirske ženske v svojih sobanah v estetsko potezo jezika in sloga vmeša vse objestno, načeto in boleče. Lépo sobiva z okrutnim. Ženska, ki je tako prekrvavljena z molkom, da se ga neha zavedati, preko dialogov z drugimi postopoma spušča kisik v bolno meso svojih spominov, izstopi iz ozke špranje trenutnega časa in prostora ter se zazre v privid lastnega življenja. Individualni čir, ki ga spozna, ima konture skupnega. V različnih usodah je moč prepoznati sestrske poteze. Govor in zavedanje o slednjih pa sta elektrodi boja za resnično enakopravnost.

Po alžirskih sobanah se je sprehajala vajenka Tjaša Škorjanc.