V močvarah

V močvarah

Recenzija izdelka
23. 4. 2018 - 13.00

Usodna privlačnost ima v zgodovini literature več podob. Naj gre za klasične in arhetipske zgodbe, kot sta Tristan in Izolda ali Romeo in Julija, ali pa za tiste trivialne in klišejske serialke à la Kresley Cole, s slikovitimi naslovnicami. Potem pa je tu usodna privlačnost, kot si jo predstavlja Davorin Lenko v svojem novem romanu Bela pritlikavka. Zavita v vlago močvirja, v strupene hlape kemikalij, stisnjena med dve preznojeni in neumiti telesi, prepiti od piva, prekajeni od trave, neprespani in zadrogirano zblojeni. Vseeno pa se ti dve telesi ne povezujeta fizično, temveč v zavračanju vsega družbeno sprejemljivega in konvencionalnega, v nedosegljivi želji, da bi bili vsaj kolikor toliko »normalni«.

Najprej je tu Maria. Pol Nemka, pol Slovenka. One hit wonder, ki po propadli glasbeni karieri beži od vsega, predvsem pa od same sebe, in svojo eksistenco išče v pločevinkah piva, na novo odkritih psihoaktivnih substancah in v menjavanju analne ter vaginalne faze. Labilnost in nenasitno potrebo po seksu, po surovem in umazanem telesu skriva za masko večnega »jebi vetra« in v manipulaciji z ljudmi. Nekje pred tem se je v njenem življenju znašel Louis oziroma se je ona znašla v njegovem življenju sredi louisianskega [luizijanskega] močvirja, v katerega se steka »vsa krama, vsa lepota, vsa zgodovina tega [ameriškega] kontinenta«. Louis uteleša stereotip ameriškega južnjaškega »white trasha«, ubogega ameriškega belčka, ki se zaradi neuravnovešenega in skorajda neobstoječega družinskega ter socialnega okolja pred svetom in pred lastnimi frustracijami odmakne v »varnost« močvirnate »Dežele«, kjer gol z gas masko na obrazu v barakastem »laboratoriju« kuha metamfetamin.

Tako Maria kot Louis trpita. Naprej ju poganja nezmožnost življenja, v kateri sta našla vsak svojo moč življenja. Maria v svojem podivjanem eskapizmu, v stanju omamljenosti in v lovljenju orgazmov razrešuje svoj odnos z new age duhovnostjo okuženo mamo in posledicami permisivne vzgoje, ki se kažejo v njenem dojemanju Marie kot nebogljenega deteca, kot nebogljene duše. Če je Louis tipični »white trash« model, je njegova mama tipična »white trash« mama, ki je vsak dan pripeljala novega očka in svojega otroka izpostavljala incestoidnim situacijam, zaradi katerih Louis razvije seksualno in posledično eksistencialno frustracijo. Kompleksno razmerje, ki ga tako Louise kot Maria razvijeta do matere, pa je - kako pa drugače - tudi ogledalo vseh razmerij, v katera se spuščata tekom življenja.

V zavest in stanje Marie ter Louisa s posredovanjem tretjeosebnega pripovedovalca vstopamo počasi, razdrobljeno in nelinearno. Roman gradijo trije osrednji deli, prolog, epilog in intermezzo. Skupni čas Marie in Louisa je postavljen v drugi del romana, medtem ko se drugi in tretji del postavljata v čas po njem. Prvi pripada Mariji in tretji Louisu. Vsak del stoji sam zase kot nepretrgana kontinuirana celota in so slogovno začrtani tako, da prehajajo iz čistih realistično strukturiranih podob do eksplozivnih miselnih vdorov, razdrobljenega in na več mestih fragmentiranega ter težko ulovljivega toka zavesti.

Ravno v teh primerih je Lenku na trenutke uspelo posnemati stanje metamfetaminske psihoze, v katero zapade Louis, ki v trenutku prepletajočih halucinacij in delirija obračunava z duhovi preteklosti. Intenziteta romana se tako stopnjuje vse do tega vrhunca. Na tem mestu se prav tako postopoma in nepredvidljivo lušči njegova stereotipna podoba »white trasha«. Avtorjeva pogosta uporaba samonanašalnih postopkov se tokrat zreducira predvsem na Mariino cinično komentiranje pripovedi. Prvi in drugi del sta postavljena v okvire njene perspektive ter sta tako prežeta z Mariino popolno podrejenostjo telesu in vsem njegovim funkcijam.

Zajeten roman vzpostavlja že dobro poznane Lenkove, med sabo prepletene, trope grdega. Golo telo in njegove takšne ter drugačne odprtine so stalnica avtorjeve pisave, preko katerih protagonisti prevprašujejo samega sebe, svoje spolne zadržke in odprtosti, svojo pozicijo v družbi, ter se soočajo in razrešujejo zadeve s svojo preteklostjo. Osebe se tako v prvi vrsti vzpostavljajo kot telo in eksistirajo v odnosu do njega. Šele preko zavedanja gole telesnosti začnejo eksistirati tudi na metafizični ravni. Vendar pa se pod vso to globočino iztrebkov in urina razkriva klasična zgodba o usodi, sorodnih dušah, predvsem pa je »zgodba o ljubezni«. S tem, da je le-ta umazana, surova in smrdi ter na trenutke seže tudi do čiste človeške primitivnosti in naravne primarnosti, s tem pa tudi preko človeške civiliziranosti.

Osrednja protagonista romana se vzpostavljata predvsem kot tragični figuri z antijunaškim pridihom, ki sta za trenutek združeni v sredini in še bolj zlomljeni vsaka na svojem koncu. Maria in Louise predstavljata seštevek vseh avtorjevih predhodnih protagonistov. Vse, kar počneta sama ali pa skupaj, ima prizvok anti, ki skozi roman odmeva v neke vrste protonihilizmu. Ta atmosfera se napaja predvsem iz citiranih besedil Marlyna Mansona in skupine Slipknot. Citirani deli besedil tako odzvanjajo kot mantra ali molitev ob iskanju nekoga, ki ga imenujeta kar Antikrist, ki je kot ideja v Louisovi glavi nastal v domači interpretaciji arhetipov krščanske vere. Posredno pa je s citatnostjo besedil moč začutiti Lenkov poklon glasbenim izvajalcem in skupinam, ki je prisoten že v prvem romanu Telesa v temi in v zbirki kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis.

Tako kot naslovni zvezdni pojav, imenovan bela pritlikavka, Maria in Louise predstavljata »majhen obseg« človeštva, ki imata v sebi »presežno gostoto« življenjskega gneva. Vse to pa ju potiska v območje vic, kjer družbe ne vzpostavljajo več ljudje, temveč »angeli«, »demoni«, ki so tisti angeli, ki se zavedajo, da so angeli in pošasti »angeli, za katere ni več upanja«. Navsezadnje pa se kot bela pritlikavka v vzajemni privlačnosti razpočita v presežku svoje lastne življenjske nemoči.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Hvala za obnovo dela, lahko zdaj se recenzijo?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness