V vozlišču dobrodošlice

V vozlišču dobrodošlice

Recenzija izdelka
11. 11. 2019 - 13.00

Naslov zbirke kratkih zgodb Dobrodošli Vesne Lemaić vsebinsko preigrava pomen dobrodošlice v različnih medosebnih hierarhičnih razmerjih in v raznolikih situacijah, v katerih je dobrodošlica izgovorjena. Tisti, ki jo izreka, namreč ljudi sprejme na svoje območje, je gostitelj, ki v svoje domovanje povabi goste. Hkrati pa vzklik “Dobrodošli!” izraža razmerje lastniških nasprotij, tvoje v primerjavi z mojim, tvojo pozicijo v razmerju z mojo. Z izrekom dobrodošlice izkazujem primat nad okoljem, kamor gost vstopa, drugače je ne bi smela izrekati. In takoj ko jo izrečem, lahko izpade pokroviteljsko, včasih celo hinavsko. Če nekdo zasliši dobrodošlico, nato pa vse okoli njega ali nje govori drugače, da se pravzaprav počuti ravno nasprotno, se dobrodošlica izkaže za laž. In če izrekaš dobrodošlico, jo moraš izrekati na območju, ki je tvoje, da boš za svoje besede kasneje odgovoren. Ali pa ni niti mojega niti tvojega teritorija in smo dobrodošli vsi. Torej lahko besedo izgovoriva oba in se meje podrejo.

Veliko variacij naslovne besede “dobrodošli” najdemo v zgodbah samih. Dobrodošli je hkrati tudi naslov prvega sklopa kratkih zgodb, ki se začne z brezskrbnim počitnikovanjem na obali, ko se na horizontu pojavijo čolni brez rib, a polni ljudi. Nato se z zgodbo Sprememba, ki opisuje prihod begunk iz Bosne v počitniško naselje ob morju, začne igra dobrodošlice in ne-dobrodošlice. A prav v kratki zgodbi Čaj dobrodošlice se podre klasično hierarhično razmerje, ki ga ta beseda proizvaja. Aktivisti Protifašistične fronte brez meja so v letih 2015 in 2016 begunce in begunke pozdravljali s čajem in besedo welcome. V odgovor pa so dobili to isto besedo. Dobrodošli.

S Čajem dobrodošlice avtorica pravzaprav besedo “dobrodošli” ukinja, a skozi razvoj ostalih zgodb razklepa njena notranja nasprotja. Prikaže jo v paradoksih in spravi. V naslednjih osmih sklopih kratkih zgodb pisateljica popisuje dogodke, ki tako ali drugače slikajo razmerje “jaz in drugi”. Ona kot turistka v primerjavi z gostitelji, ona s svojo punco na ulici in kletvice, ki ju včasih pospremijo, ona, ki igra košarko in skuša do svojih soigralk, begunk, biti čim bolj mila in prizanesljiva. Sprašuje se, kje se konča solidarnost in začne pokroviteljstvo. Kje ob trku z drugimi ljudmi trči ob lastne predsodke, meje in pričakovanja. V zgodbi Dezodorant zapiše: »Tu sem, visim s svojimi političnimi prepričanji kot mreža na golu. Nočem, da se zatresejo.« In nekaj stavkov kasneje: »Moje pazduhe so zaznojene, stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom.«

Zadnji stavek lahko uporabimo kot moto za celotno zbirko. Ta v svoji stvarnosti namreč ni premazana z dezodorantom moralnih krilatic in metafizičnih vprašanj ali z vrtoglavimi slogovnimi obrati, temveč je popis dogajanj. V veliki meri gre sicer za zelo avtobiografski popis, a brez sodbe in končnih velikih spoznanj. Če letošnjo prejemnico nagrade, ki se imenuje Novo mesto in je vsako leto podeljena na festivalu Novo mesto short, primerjamo z lanskoletno nagrajenko, Menažerijo Eve Markun, bi seveda poleg vsebinskih in slogovnih razlik največje odstopanje našli prav v koncih. V načinu končevanja, pri katerem pika na koncu stavka za nazaj osmisli potek zgodbe. Vesna Lemaić koncem ne posveča toliko pozornosti, pravzaprav je vsak konec pač konec dogodka, fragment, kar deluje nadvse osvobajajoče. Spominja na kratko prozo Osipa Mandelštama, na panoramski pregled, ki neskončno pokrajino mest, ljudi ali knjižne omare pač vedno omeji z obsegom lastnega vidnega polja.

Kratke zgodbe, ki so bile to leto nagrajene z nagrado novo mesto, so prav zares kratke. Nekatere vsebujejo zgolj dva ali tri stavke. Avtorica vseskozi skače iz sedanjosti v preteklost, iz otroštva v lastno izkušnjo z aktivizmom in vse tja do naključnih dogodkov, v katerih se znajde, ko se sprehaja po domačih in tujih ulicah. Ves čas potuje med razmerji, ki bi jih nekateri lahko izbrali za temo enega samega romana. Kako se je znajti v bazenu z mamami migrantkami in lastnim telesom, ki ni bilo zaznamovano s porodom. Kako lahko skupni imenovalec najdeta našminkano in pobrito ter neobrito in nenašminkano telo. Kako je biti enkrat turistka in drugič spet domačinka. Kako opisati presečišča klasičnih ženskih norm in preseganja le-teh, kako biti lezbijka v heteronormativni družbi, biti enkrat tista, ki se znajde v poziciji drugega, in se spet drugič znajti na mestu opazovalke. 

Da je prav ta zbirka fragmentov, pripetljajev ali doživetij dobila glavno nagrado novo mesto, lahko vsekakor beremo tudi kot politični statement žirije. S podelitvijo nagrade pisateljici, ki je LGBTQ aktivistka in aktivistka Protifašistične fronte brez meja, daje žirija glas nekaterim temam, ki morda v našem vsakdanjiku le redkokdaj stopajo v ospredje. In čeprav je izbrana zbirka izjemno avtobiografska, kar je dandanes sicer izjemno popularno, deluje prav nasprotno. Ne zapira se v osebno pripoved, opis notranjih doživetij, temveč dokumentira. In se s tem premeteno izogne patetiki.

Vesni Lemaić je s tega vidika tudi nemogoče očitati, da se želi na kakršenkoli način vživeti v poglede drugih ljudi in vsiljivo spregovoriti v imenu nekoga, dati glas drugemu. S tem ko je pripovedovalka sicer prvoosebna, a dogodke zelo redko presoja, ohranja politično korektnost, v ozadju besed pa misel, da je svet prepoln paradoksov, da bi se lahko človek postavil na eno ali drugo stran. Čeprav slogovno zbirka res ne predstavlja presežka, se njena inovativnost kaže ravno v tem, da skuša svojo pozicijo popolnoma zabrisati. Od bralke ali bralca ne zahteva sočutja, vživetja ali identifikacije. Slog panoramskosti ter odsotnost sodb in vživljanja pa sta tisto, kar združuje vsebinska nasprotja, ki jih nagovarja nagrajena zbirka. S tovrstno pripovedjo avtorici namreč uspe zabrisati dihotomijo v besedi “dobrodošli”.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness