Že prvi korak v roman Anthonya Doerra Vsa ta nevidna svetloba nas preveje z vprašanjem. Vprašanje, ki se glasi: zakaj? Povzroči zamišljenost. Ta zakaj ni pozitiven, ni produkt vznika zanimanja, osuplosti, pričakovanja, temveč je nejevera. Preberimo si prvi stavek knjige in jasno bo. »O mraku lijejo z neba«. Niste slišali napak, prva beseda knjige je napačno črkovana, prevod se spotakne na prvi stopnici, lektor pa se spotakne ob prevajalca takoj ob vznožju, medtem ko bralec navali na grmado trupel, komaj ko začne z vzponom v besedilo. Čeprav tiskarske napake ni v izvirniku, ki je pisan v angleščini, je ta emblamatičen prikaz problemov romana.

S Pulitzerjem nagrajen roman postavlja vprašanja o kriterijih za to nagrado. Uspe se mu namreč spotakniti ob vsaki priložnosti, ko potrebuje preskok na višjo raven, da postane kaj več od le zglednega materiala za poletno branje. Roman namreč ni slab, slog je berljiv, gladkost besednega toka da tempu zgodbe frekvenco dobro odigrane Chopinove balade. Vendar je ta balada razčetverjena in postavljena v nesmiselno zaporedje. Doerr se je namreč odločil zgodbo podajati v časovnih preskokih. Roman se začne v letu 1944, ko v obzidanem mestu Saint-Malo na bretanski obali junaka zgodbe drgetata vsak na svojem koncu. Werner, mlad nemški vojak, ždi v pričakovanju na zavezniško bombardiranje, medtem ko Marie-Laure, slepa francoska deklica, zapuščena trepeta pred grozečo prihodnostjo. A te prihodnosti še dolgo ni. Zgodba se vrne v leto 1934, ko osemletni Werner še preživlja dneve v sirotišnici skupaj s sestro Lotte in služi nekaj malega denarja s popravljanjem radijev.

Wernerjev talent za tehniko opazi lokalni desetar Wermachta, ki ga pošlje v državno šolo in posledično v krut svet odraslih. Marie-Laure pa medtem preživlja čas v Parizu z očetom, ki je ključar v pariškem naravoslovnem muzeju. Svet narave in živali fascinira deklico, ki počasi izgublja vid. Vendar je tudi ona kmalu vržena v temačni svet človeka, ko nekaj let pozneje Francijo zajame vojna vihra in z očetom pobegneta v Normandijo k staremu stricu Etiennu. Fabularno dogajanje skače med kratkimi poglavji od Marie-Laure do Wernerja, pozneje pa pride zraven še nacistični oficir, ki po vsej Evropi zasleduje Macguffin zgodbe, modri diamant z rdečim plamenom v sredici. Skozi sklope poglavij se izmenjuje čas dogajanja. Nelagodja ob tem ni pripisati bralčevi zmedenosti, z malo pozornosti ni problem slediti zaporedju. Vendar pa preskoki sekajo ritem zgodbe. Literarna dela, ki se poslužujejo nelinearne pripovedi, imajo ponavadi razlog za tak pristop. Najsibodi počasno razkrivanje skrivnosti, lepljenje kolaža zgodbe, ali pa prikaz časovnega kontrasta med obdobji in liki. Roman Vsa ta nevidna svetloba ne kaže na nobenega od teh. Preskoki so sami sebi namen in le pokvarijo linearnost, kar onemogoči razvitje transcendentne teme.

Vprašanja o različnih obrazih svetlobe od radijskih valov do mesečine so nakazana, vloga, ki jo vidna svetloba ima za nas, je vpeljana skozi slepoto, vendar se ta tema nikoli popolnoma ne utelesi kot vez, ki bi držala roman skupaj. Kar je škoda, saj bogat besednjak in njegova umetelna uporaba mestoma ustvari izjemno čustveno vživetost. Doerr je sposoben pisati dobre like, Marie-Laure, njen stari stric Etienne in Werner s svojimi strahovi in spopadanjem s težkimi situacijami peljejo zgodbo naprej veliko bolj kot samo dogajanje. Ker je roman relativno kratek, ni ravno veliko prostora za projekt, ki si ga je Doerr zadal. Uspe mu postaviti nastavke, ko pa je potrebno razširiti skeletsko zgradbo, to Doerr počne površno in s preveč meandri, katerih stranski rokavi rezultirajo v mrtvicah. To velja tako za like kot fabulo. Roman, ki bi uspel najbolje s karakterno zgodbo, ki bi jo potiskali naprej dodelani in empatijo vzbujajoči liki, gre le napol v to smer.

Pri glavnih treh likih se ravno, ko pride trenutek, da se izlušči njihov Bildung in ti zasijejo v svoji učlovečenosti, zgodi preskok v času, kraju, ali pa se fokus ozre na katerega od stranskih likov. Stranski liki prav tako trpijo zavoljo takih narativnih odločitev, vendar je pri njih bolezen še očitnejša, saj po občasnih posvetitvah zaključijo udeležbo v romanu brez svoji vlogi primernega epiloga. V konkluziji zgodbe je njim dodeljena prisotnost nesmiselna in počne le, da odžira potreben screen-time glavnim likom. Enako se dogaja z zgodbo, ki skače levo, desno v prostoru in nazaj ter naprej v času. Zakaj, je vprašanje, ki se pojavlja ob nekaterih nesmislih pričujočega romana. Zgodba preiskuje stanje duha v norosti druge svetovne vojne in upanje, ki kot radijski valovi išče sprejemnike v srcih, vdanih v usodo. Temu nasproti stoji kot pokveka, radijski šum, poskus magičnega realizma skozi namigovanja na mistično moč diamanta, katerega vloga v zgodbi je meglena in nepotrebna. Kot da bi pisatelj rekel: »Rabimo dvoumno mistično izkušnjo, navsezadnje dandanes to počnejo vsi veliki pisatelji,« in vrgel nekaj not, kar vsaj malo spominja na magičnost.

Ob zaprtju romana me preveje občutek obžalovanja. Negodujem nad tem, kar je, in si želim, kar bi lahko bil. Zakaj je bilo treba take zmešnjave? Nedokončani nastavki in čežana zgodbovnih elementov me mikajo, da bi raztrgal roman, ga zlepil po zaporedju in poslal Doerrju, rekoč, naj porabi na njem malo več časa in dokonča, kar je začel.