»Svetovna neoliberalna gospodarska in finančna elita je pod pretvezo globalne okužbe blokirala svobodno gibanje svetovnega prebivalstva in hkrati pod pretvezo cepljenja in zaščite pred (laboratorijsko modificiranimi) virusi izkoristila priložnost, da s pomočjo na novo ustvarjenih tehnoantivirusnih cepiv v ljudi vnesejo različne substance in elektronske mikrobe, s katerimi je mogoče izvajati povsem nove, znotrajtelesne oblike neposrednega nadzora, vodenja in manipuliranja bioloških funkcij onkraj volje posameznih ljudi.«

Odlomek, ki ste ga pravkar slišale, bi morda lahko našle v kakšnem spletnem echo chamberju, vendar smo dotičnih nekaj vrstic prebrale v novem delu Iztoka Osojnika z naslovom Vohun, ki je izšlo letos pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove. Čeprav je na spletni strani založbe označen kot vohunski roman, se tekom branja izkaže, da pravzaprav ni niti roman. Avtor nas med pisanjem na to že sam opozarja in se poigrava tako z normami literature kot tudi z žanrskimi tropi. Osrednja tema je torej jezik in mesto literature danes, o čemer se je avtor spraševal že v svojih prejšnjih delih. Snov za pisanje obravnavanega dela pa črpa iz družbene kritike, različnih teorij zarote in sociološko-filozofskih konceptov. Osojnik torej ustvari nekakšen hibrid med sociologijo in literaturo.

Vohun je metafikcijsko delo v nagovarjanju tako svojega žanra vohunskega romana kot tudi odstopanja od norm te literarne oblike. Že v nekaj straneh razkrije, kako bo izgledalo to poigravanje z žanrom, citiramo: »Pa smo tam, ubrali smo jo v smer, ki je sicer značilna za avtorja, ne pa tudi za vohunsko naracijo, in kot ponavadi nima ne repa ne glave, predvsem pa ne spoštuje osnovnih prvin vohunskega romana. A to bo treba še dokazati. Čeprav to ne bo težko.« Protagonist je imel prav: tega ni bilo težko dokazati, saj je bralki že po nekaj straneh jasno, da romaneskne strukture ne bo dočakala niti na slogovni niti na vsebinski ravni. Misli namreč tečejo po asociacijah, z ogromno prekinitvami, zastranitvami in opombami bralki, ki jo avtor ves čas nagovarja. In ne, drage poslušalke, ženski spol v tem primeru ni rabljen le, ker poslušate Radio Študent, ampak izraz bralka uporablja tudi avtor sam. A čeprav bralko vseskozi nagovarja, ji pri razumevanju ne pomaga prav dosti. Poleg že omenjenega kaotičnega sloga, ki se spreminja tekom odstavkov, je v delu tudi veliko referenc denimo na Althusserja, Hegla in Nietzscheja, ki nikoli niso poimenovani, a je osnovno poznavanje njihove filozofije pogosto potrebno, da odstavek v celoti razumemo.

Ob vsem tem se pojavi kar nekaj vprašanj: Zakaj je slog tako kaotičen? Zakaj nam je razumevanje namenoma oteženo? Bistveno vprašanje kritike pa je tudi, zakaj izbrati literarno vrsto, torej roman, in žanr, torej vohunski roman, ki ju avtor tekom celotnega dela zavrača. Zakaj se čni lotil na primer eseja, v katerem bi lahko bolj koherentno zapisal družbeno kritiko in analiziral filozofske koncepte? Preprost odgovor nam ponudi kar sam, citiramo: »zdi se, da mi ustvarjalne moči popuščajo, lenoba, kraljica vseh žanrskih podvigov, se oblastno vzpenja na Albertov prestol.« Vseeno pa se lahko vprašamo, če se razlog za to izbiro skriva kje drugje kot v lenobi in če torej ta avtorjeva gesta preigravanja z žanrom ni le še ena performativna metafikcijska gesta. 

Kdo je sploh naslovni vohun Osojnikovega romana? O tem se sprašuje tudi avtor sam in ponuja več odgovorov – vohun je ali prvoosebni pripovedovalec ali literarna oseba Amis Kosygin ali pa je vohun bralka. Če privzamemo, da je vohun bralka, je v ospredju proces branja literature in njegovega osmišljanja, ali kot pravi fiktivna bralka v zadnjem poglavju: »Naključni vohuni smo strokovnjaki za ustvarjanje reda iz kaosa. Po sili razmer […] urejamo in osmišljamo kaos, tako da iz njegovih delcev gradimo znane strukture.« Tako so elementi vohuna in njegovih lastnosti sredstvo razlage literature in njenega razumevanja – govorimo torej o hermenevtiki. Po drugi strani pa je vohun tudi oseba romana – tako prvoosebni pripovedovalec kot tudi literarna oseba Amis. Oba raziskujeta svet okoli sebe in zbirata podatke s sumničavim opazovanjem. V tem smislu sta vohun oziroma vohunstvo sredstvi, ki ustvarjata paranoidno atmosfero. To se v romanu kaže kot razumljivo počutje v svetu, ki, citiramo: »se vrti hitreje, kot se je mogoče nanj odzivati«. Ravno to ozračje pa – kot bomo videli – vpliva na družbeno kritičnost romana.

Protagonist komentira vsepovprek – od prehitre vožnje dostavljalcev hrane do politikov Slovenske demokratske stranke. Mestoma pa podaja povsem sistemsko kritiko in se pri tem opira na sociološke teorije. Iz kritike vojne izpelje kratko zgodovinsko analizo, da se je vojskovanje spremenilo in v zadnjih letih tarče postajajo civilisti – bodisi kot žrtve genocida bodisi kot žrtve korporacij. Protagonist v to strukturo vključi tudi cepljenje, kar smo lahko slišale v uvodu. Kritika korporacij se poleg tega odstira še prek kratke analize greenwashinga, gentrifikacije Ljubljane in dobičkonosnosti določenih založb slovenskega knjižnega sejma. Čeravno so večinoma – a ne vedno – prepričljive, pa je treba priznati, da v teh poantah ni ničesar bistveno novega za povprečno informirano bralko, ki premore vsaj malo reflektirane kritike kapitalizma in neoliberalizma ali pa le pozna že znane teorije zarote. A po drugi strani je kritika institucij in kapitalističnega ustroja sveta težko dostopna za tiste, ki o tem morda niso informirane. Slog namreč preprečuje, da bi delo sestavljalo koherentno in linearno družbeno analizo, ki je pomešana s fikcijskimi liki in s teorijami zarote. 

Tudi zmes kritike in paranoidnosti je protagonist ozavestil sam, citiramo: »Opažam skrajno upadanje svoje miselne moči in redukcijo horizonta na nekaj elementarnih fragmentov teorij zarot.« Kritika je namenoma povsem popačena in razpršena v kratke odseke analiz tekom teksta. Osojnikovo delo v prvem planu ni družbenokritično, ampak je družbena kritika le literarna snov, ki bi bila v eseju bistveno drugačne oblike. Končni produkt dela je konglomerat mnenj, ki ustvarja že omenjeno paranoidno oziroma katastrofično atmosfero. Zdi se, da je to bistveno sredstvo romana, saj se skorajda vsi elementi podrejajo temu ozračju. Videli smo že, kako to velja za žanr in družbeno kritičnost, enako pa velja tudi za slog. 

Ker nam kritiko svojega sloga tekom dela ponudi kar avtor sam, bi bilo prelahko zaključiti, da je slog preprosto nedovršen. Vseeno pa bi se lahko upravičeno vprašali, če je kritičnost samo izgovor za nedokončanost ali pa ima funkcijo znotraj romana? Skupaj z asociativnostjo in kaotičnostjo sloga takšna samokritika lahko pripomore k avtentičnosti pripovedovalca in nas prepriča, da njegovemu svetu, čeprav se zdi raztreščen in nezanesljiv, vendarle verjamemo ali poskusimo verjeti. Obenem pa se zdi, da je namen takšnega sloga tudi težja razumljivost, ki bralko postavi v drugačen proces branja. A to povzroči predvsem hermetičnost teksta. Za razliko od kaotičnega sloga pa nakopičenost referenc in podatkov ne pripomore k strukturi dela. Spotikamo se predvsem ob anonimno kritiziranje – oziroma raje zbadanje – kakšne osebe ljubljanskega kulturnega prostora. Ravno to je tisto, kar izstopa iz siceršnje paranoidne kritike družbe, ki je bodisi pristno paranoidna bodisi usmerjena sistemsko, na primer v problem hierarhije založb. Komentiranje majhnih dogodkov Ljubljane pa se zdi bolj v službi osebnega obračunavanja ali insiderskega humorja.

Zasnova Osojnikovega romana je zanimiva predvsem zaradi žanrskega preigravanja in metafikcije, ki načenja vprašanja hermenevtike oziroma razumevanja literature ter sveta okoli nas. A v izvedbi se osnovni potencial nekoliko izgubi med nakopičenostjo posamičnih konceptov in dogodkov. Družba, ki jo delo upodablja, je povsem podobna našemu prostoru in času, obenem pa so razmišljanja o njej razpršena in mestoma paranoidna. To sicer ustvari apokaliptično ali katastrofično ozračje, ki današnjemu svetu ni povsem tuje, a je v obravnavanem delu v škodo ostalim elementom, kot je slog. Onemogoča pa tudi globlji razvoj metafikcijskih razmislekov o literaturi ter družbene kritike. Vohun tako ostaja hibrid literarnosti in sociološkosti, ki se ne povežeta v organsko celoto.