Wałbrzych je nekdanje rudarsko mesto na Poljskem in rojstni kraj poljske pisateljice, novinarke, kulturologinje in filozofinje Joanne Bator, iz katerega je odšla in v katerega se vedno znova vrača s pisanjem in literaturo. Če smo v njenem romanu Peščena gora mesto doživljali skozi družinske sage oz. tri različne generacije osrednjih ženskih likov v slogu karikaturističnega realizma z nadrealističnimi odvodi, pa v romanu Temno, skoraj noč, kot namiguje že sam naslov, v zasnovi kriminalnega romana odstiramo zavese pravljičnega, fantastičnega in srhljivega. Roman je izšel avgusta lani pri Cankarjevi založbi.

Premisa romana, ki je v izvirniku izšel leta 2012, spominja na roman Sharp Objects ameriške pisateljice Gillian Flyn, po katerem je produkcijska hiša HBO posnela miniserijo. Novinarka dobi nalogo, da se vrne v domače mesto in pod drobnogled vzame primer skrivnostno izginulih oz. umorjenih otrok. Tako za Alicjo Tabor, pripovedovalko v romanu Temno, skoraj noč, kot tudi za Camille iz Sharp Objects pa vrnitev predstavlja soočenje z lastno preteklostjo. In če so Američani posneli serijo, so Poljaki po romanu posneli film, ki je premiero doživel marca letos.

Bator je zajeten roman napisala med bivanjem na Japonskem. Življenje v tej skrajno vzhodni deželi sveta ji je dalo potrebno distanco in s tem drugačno perspektivo glede stanja sodobne poljske družbe. S tem misli predvsem na vzpon konservativizma, ki se je utelesil v grotesknem sovražnem govoru v medijih, na internetu in političnem parketu Poljske. Avtorica to ponazori s preslikavo forumskega internetnega sovražnega govora v poglavja, ki jih naslovi Gnojnica, kamor se steka homofobna, ksenofobna in antisemitska mentaliteta fiktivnih prebivalcev mesta Wałbrzych.

Podoba sodobne Poljske, ki se izrisuje v pisateljičini distanci, je predvsem groteskna in na trenutke karikirana do skrajnih meja. Posledično je sámo osrednje dogajanje več kot samó bizarno. Priča smo vzponu preroka moderne dobe, sicer zgolj in le faliranega študenta igre, ki svoj minoren položaj izkoristi za populistične namene. Karikirana mentaliteta prebivalstva se vzpostavlja v obliki novodobnega verskega fanatizma in senzacionalizma, ki se hrani z naivnostjo ljudi, ki so v slabih ekonomskih pogojih že tako ali tako izgubili vse. Prava kriminalka pa se ne dogaja pred očmi javnosti, temveč globoko v podzemnih rovih mesta in človeške zavesti.

Vidik sodobne poljske mentalitete, preplavljene s skrajno desnim konservativizmom, je vseeno potopljen v osrednjo kriminalno naravnano fabulo. Alicja Tabor med preiskovanjem okoliščin izginotja treh otrok ponovno obišče svojo preteklost, ki jo zaznamuje tragična družinska usoda, povezana s smrtjo njene starejše sestre Ewe in kasneje očeta, profesorja zgodovine. Njegovo življenje je bilo podrejeno ideji o iskanju zaklada, ki naj bi bil skrit pod Knežjim gradom, in z zgodbami o princesi Daisy, s katerimi je popolnoma omrežil hčerki.

Knežji grad stoji na gozdnatem hribu nad mestom. Lokalno prebivalstvo ga povezuje z zgodbo o zakopanem zakladu princese Daisy, ki je na gradu živela v prvi polovici 20. stoletja. Grad je do druge svetovne vojne pripadal rodbini Hochberg, nato so ga zasedli nacisti. Prav Hitler naj bi imel za posestvo ob gradu posebne načrte, saj je prostor v tem šlezijskem mestu videl kot idealnega za eno od svojih rezidenc. Bojda naj bi si tu postavil tudi mavzolej.

Narativne ravni so razpredene po času in prostoru mesta in se na začetku romana zadovoljivo stapljajo druga v drugo, a se začnejo vedno bolj razcepljati in oddaljevati, dokler na koncu zopet ne trčijo skupaj. Skoraj epske razsežnosti pripovednih niti, ki segajo vse od princesinih biserov, zakopanega nemškega zaklada, pripovedovalkine družinske tragedije do sedanje manipulacije ljudi na temeljih verskega fanatizma, se kuhajo kot slabo pripravljena enolončnica. Nekatere sestavine so narezane enakomerno, druge so pretanke, spet tretje predebele.

Skrivnosti in zločini, zakopani v rove mesta Wałbrzych, se naposled izvalijo na dan in resnica je vselej strašnejša, kot si jo lahko predstavljamo. Poleg vsega ksenofobnega, homofobnega in skrajno desničarskega ozračja, ki ga kreirajo na več mestih karikirane in groteskne figure prebivalcev mesta, Bator na koncu šokira z incestom, pedofilijo in otroško pornografijo. Vendar ne moremo mimo občutka, da pisateljica nekatere pripovedne linije zaključi v tem stilu zgolj zaradi šoka samega. Tako so taka dejanja v literaturi prehitro zbanalizirana, zato postanejo trivialna, zgodbam, ki so se sicer razkošno razprostrle skozi celoto, pa dajejo priokus hitrega zaključka.

Dimenzija pravljičnega, fantastičnega in mitičnega se v romanu dviguje kot meglica ektoplazme, predvsem v trenutkih, ko pripovedovalka niha na meji nezanesljivega pripovedovalca, v trenutkih, ko se izgubi na sprehodu čez preteklost mesta in lastno zgodovino. Fantastičnost narekujejo in vpeljujejo mačkarice, ženice, ki se neslišno premikajo pod mestom in rešujejo ter hranijo potepuške, izgubljene in divje živali. Že njihova pojava je zavita v patos skrivnostnega in nenavadnega. V kontrastu z njimi so zlovešči mačkojedi, ljudje, ki povzročajo stiske. Mačkarice in mačkojedi pa niso zgolj ljudje in liki, temveč tudi občutja, iz travme porojene duševne stiske, ki nimajo imena, a obstajajo in jih je treba poimenovati.

Roman Temno, skoraj noč poljske pisateljice Joanne Bator odstira veliko, skorajda preveč. Koncentracija tematske in časovne razpršenosti na koncu požreta sicer dobro zastavljeno in premišljeno zasnovano izhodišče. Kot rečeno, se v osrednji liniji na določenih mestih v podtekstu odpirajo tudi omenjeni vpogledi v družbeno stigmatizirane in tabuizirane teme, kot so spolna zloraba, incest in pedofilija, s katerimi sta močno zaznamovana Alicjino življenje ter družina.

V noči se na kup zbere vsa človeška golazen. Bodisi na spletnih forumih, kjer se za krinko spletne identitete bljuvata ves gnev in sovraštvo, ali v rovih pod mestom, kjer sestavljajo okostnjaka umrlega preroka iz kosti žrtev svetovne vojne. To je mesto Wałbrzych. To je Poljska. To je Evropa. To je svet.