Walt Whitman, oče

Walt Whitman, oče

Recenzija izdelka
23. 12. 2019 - 13.00

»Dobri sivi pesnik,

Posmrtni efekt. Duhovi.«

»Walt Whitman, kozmos, sin Manhattna, viharen, mesén in čuten, jé, pije in oplaja.« Širok, živ in živahen človek mnogih poslov in prijateljstev je umrl in postal Oče poezije svobodnega sveta. Težka granitna soha stiska nad grobnico pod protinastimi prsti sprhnelo listje svojih pesmi. Kdor je oče, kogar spremlja preveč sinov, hčera k poslednjemu počitku, je težko pod odprtim nebom sedanjosti tovariš živim. V kotu pod stropom visi, okrog vratu obešen dušebrižnik z lesenimi udi in očmi, očitajoč: »Kdo je v celoti poslušal moj nauk?«

A mi Evropejci? – mi, ki hočemo na vsak način biti evropski in smo si naložili očeta Prešerna, mi razumemo še predobro, kaj pomeni biti »siv«, biti »posmrtni efekt«. Kdo med nami bi raje ne imel drugega očeta? Družinski roman s srečnim koncem: moj oče, moj oče ni bil kmet, hlapec, sluga pokoren, ni bil iz dolin, ne s pobočij revnih hribov, ne z meglenih kotlinastih ulic, moj oče, moj oče je bil svoboden in širok človek – kdo ga ni imel rad? Moj oče, moj oče … 

Vidite, v mojem srcu se dviguje temna slutnja, da je tudi ta izdaja LUD Šerpa na dvestoto obletnico Whitmanovega rojstva, četudi je prvi nekako celovit prevod, ki premore tudi mnoge druge kvalitete ‒ in sedaj, prosim, samo špekuliram, domnevam, govoričim, blodim, glasno premišljujem ‒ tudi ta prevod je torej le izraz želje iztrgati se težnosti lastne dediščine. »Whitman, eden tistih izjemnih umetnikov, ki so me v najstništvu, ko sem jih prvič srečal, pretentali, da so moji sodobniki.« Naj mi oprostita prevajalka Ana Pepelnik in prevajalec-založnik Primož Čučnik. Dobra pesnika, dobro sta opravila delo, lepo teče verz, zvočen je; ščemenje se poloti kosti lobanje ob tihem prebiranju; jezik se samovoljno zgane; glasilke zatrepečejo in – roke zamahnejo v pridigarski gesti, besede pa ostanejo preproste kakor govorica z ulic … In zaniha z žarečimi očmi in bobnečim glasom očka Whitmana, duha-prikazni, vsa slovenska poezija tam od osemdesetih, devetdesetih strašansko tja nekam na zahod – v svobodni svet, pod svobodno solnce, v »vselej fantastičen« western vsakdan. 

Pa saj razumem, saj smo živi ljudje, imamo instinkt, da bežimo, da se poberemo kar najdlje: »Materija nemočno gravitira. Ljudje pa so delikatni pretkanci in jih splaši vse mogoče.« Prešernova široka, obla lobanja, njegove medle, vodene oči, nezdrava rdečica melanholičnega provincializma, stokajoči, pokašljujoči šibki glas advokature, rime in enajsterci zakonikov in aktov … Berem Whitmana, berem Andrića in pravi: »Za nas pa je ta poezija zdravilo in veselje, ki kakor tisti čudodelni japonski vrelec želi vrniti človeštvu radost mladih let; to je krepki vonj tujine; tu stojimo zunaj sebe in onkraj naše temačne slovanske bridkosti.« Širno, širno je nebo in ljudje pod njim so široki in mesta so širna in travniki in gozdovi in puščave in smeh in jezik in, in, in … še bi lahko naštevali. Ampak mi smo Evropejci, zahajamo v Ameriko na obisk, dosti rim smo gor plačali za pot z vzhoda, kjer pijejo pesniki – Majakovski – s Soncem čaj. In smo svojo jazbino med gorami zamenjali za luknjo pod nebotičniki. »Sem mislil iti sedem tisoč milj naprej, pa izgleda, da sem se vrnil sedem let nazaj.«

Ne glede na vse napore, ne glede na preliti prosti verz se vendarle drži vse naše poezije malce močvirnati zadah prirojene nam nravi, zakrinkan v fragment vsakdana. Whitman pride prav, ko tako široko zajema sapo, krili z besedo in roko, oznanjujoč konec vseh razlik, posebno pa še samega sebe, da Lawrence, nekoliko zgrožen, vzklikne: »Oh Walter, Walter, kaj si storil z njim? Kaj si storil s sabo? S svojim lastnim posameznim sabo? Ker zveni, kot da je ves stekel iz tebe, scurljal v vsemirje.« Kaj bi nam bolj prav prišlo kot skozi luknjo v lastnih čevljih scurljati s svojega mesta, izpod svojega bremena, izpod dediščine svojega jezika?

Pravijo nam, njegovi sinovi, hčere, da se Whitmana bere samo zdržema, da se ga recitira dolgo in zanosno, da samo iz njegovega hrupa, da samo iz celote, samo iz misisipijevskih verzov vstane Amerika. Walt mašina, Walt elektrika, Walt kozmos, in saj pravim: razumem, simpatiziram, ampak to uspava, to zavaja. Kajti Whitman je Američan in ne ve nič o celoti, pa tudi noče nič vedeti o celoti, malo mu je mar za njena bremena – »VSE-ENOST kriči Walt na križišču in gre, zum! čez nepozornega Indijanca« – zlahka je radosten in lahkomiselno razdaja svoje besede. Poslušajte frenologa: »lahkomiselno nihanje živalske volje« ima v glavi. Neke vrste blagoslov je imeti za očeta svoje poezije človeka, ki zna tako speljati pozornost, uspavati, zamotiti, se prikupiti vsakomur, da bi lahko svobodno ljubil, prešerno fukal. Walt bo vse priznal, vse afirmiral, vsemu dal besedo, ampak kje so njegove roke? »Ti zlobni dotik! kaj počneš?« 

Ampak mi, mi smo iz drugega testa in smo se navadili biti pozorni, prežeči ‒ vemo, kakšne pasti nosita s sabo Celota in ljudska volja ‒, saj zato navsezadnje Walt Whitman, tovariš v boju, ki je prišel na vzhod, preden smo mi potovali v deželo njegovega sivega duha. On je naš zaveznik: »In si prereže celo svojo izvrstno naturalistično žilo, da predloži svetu neke vrste demokratično mitologijo.« »Vsa ta izvrstna, vroča, živa, srčna kri – naj izteče! Saj ne pišem z njo,« je prav gotovo smeje dejal: »Dajte to transfuzijo tem šibkim in žalostnim in ubogim za večno življenje!« Ampak, s čim pa potem pišeš, Walty, Walt, Walter?

»Opazil sem, da mi zadostuje biti z ljudmi, ki so mi všeč,

da mi zadostuje, če se zadržim v njihovi družbi ob koncu dneva,

da mi zadostuje družba lepih, zvedavih teles, ki dihajo in se smejijo,

da sem med njimi ali se jih dotikam, vsaj za hip narahlo položim roko na njen ali njegov vrat, kaj je to?

to je vsa radost, kar si je želim, v njej plavam kot v morju.

Nekaj se zgodi, ko sem ob moškem ali ženski in ju gledam, nekaj je v dotiku in njunem vonju, kar dobro dene duši,

vse stvari dobro denejo duši, ampak to ji dene najbolje.«

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness