Prispevek je pisan v dveh ali celo treh različnih časih v zadnjem obdobju in v vseh vstopa v dialog z fantazmo politike, ki jo označuje izraz demokracija. Razlika med posredniško in neposredno demokracijo pomeni prepad med nasiljem političnega režima in svobodno avtonomijo, ki se uresničuje kot realni teritorij umetnostnih praks. Zadnja revizija prispevka nastaja v kulminaciji provincialnega neonacizma, ki ga poganja avtoritarnost Janševe vladavine. Izraz neonacizem se veže na tanatalno biopolitiko njegove vlade, ki z zlorabo doktrine šoka za uveljavljanje nezakonitega režima in režimskega plenjenja krizo vzdržuje in jo celo načrtno stopnjuje s povečevanjem vedno večjega števila okuženih, umirajočih bolnikov in upokojencev v domovih za ostarele. Te ustanove so načrtno zlorabljene kot „koncentracijska taborišča“. Gre za ubijalsko politiko. Smrt omogoča dobiček in moč. Ta režim je skrajna oblika posredniške demokracije, se pravi političnega sistema s konsenzom „volilne večine“. Temu nasproti stojijo enklave anarhistične avtonomije, kot sta na primer ROG, Metelkova in številni drugi centri alternative. Ni nerazumljivo, da so obe lokaciji napadli paravojaški oddelki kevlarske policije, ki so z orožjem v rokah jasno pokazali, da vsako samoorganizacijo in cono svobode, kot jedra upora proti totalitarnemu režimu, ne mislijo tolerirati. Po pogledu v zgodovino anarhizma v nadaljevanju opišem podobno obdobje delovanja nekega anarhističnega polja umetnostnih praks v sedemdesetih letih v Ljubljani in širše, v Jugoslaviji. Tega dogajanja ni mogoče zamejiti z eno samo oznako, saj ga odlikuje fluidna struktura angažiranih anonimnih ustvarjalcev na različnih področjih odpiranja prostorov za svobodna umetniška delovanja, ki so načrtno sproti brisali in nearhivirali vsako enotno možnost identificiranje in prepoznavanje skupne identitete. Iz te cone avtonomnega svobodnega delovanja je vzniknilo vrsta poznejših načrtno  javno deklariranih umetnostnih gibanj in pojavov, ki so zamolčali svoj anarhistični izvor.