Simpozij v svojem naslovu izpostavlja kozmični anarhizem, vendar je treba omeniti, da je ta sintagma v povezavi s Podbevškom iz sekundarnega vira; pojavi se v romanu Mirana Jarca Novo mesto, kjer mladi Podbevšek nastopa kot ena od oseb. V knjigi Človek z bombami Podbevšek samega sebe imenuje »strašni anarhist«, knjiga pa se zaključi s kozmično podobo »nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega z angelskim zborom«, ki nas prej kot na anarhijo spomni na hierarhijo – angelski zbori nas spomnijo na tekst O nebeški hierarhiji Dionizija Areopagita. Zanimivo je, da je Podbevšek v svojem izvodu knjige te besede pozneje prečrtal in zapisal nove formulacijo: »nove rimske ceste in nova ozvezdja«. Človek z bombami je poln podob, ki postavljajo človekovo ujetost v kontrast s prostranostjo, ki se odpira onkraj nje; zrakoplovi ne morejo iz svojih lop in izumitelj na Zemlji mora gledati v štiri stene in strop, medtem ko se nad njim razprostira sinje nebo. Toda resnični izziv kozmičnemu anarhizmu se pokaže, ko se stene porušijo in je kot ujetost doživljeno sámo prostranstvo z neskončnimi razdaljami, ki jih so mnogo bolj nepresegljive kot ujetost med stene. O tem govori Podbevškova po drugi svetovni vojni napisana pesem Ujetnik vesoljstva. To je bila tudi ena od vodilnih niti predstave Bare Kolenc Izumitelj na Zemlji, pri kateri sem sodeloval kot dramaturg; v svojem prispevku bom izhajal iz izkušenj ob ustvarjanju te predstave.