V prispevku bomo reflektirali nekaj historičnega gradiva tega posebnega razmerja in ga naposled umestili še v sedanje čase, v čase avtokratske, represivne in plenilske posebnosti in razširjenosti neoliberalnega kapitala. Začeli bomo z domnevo, da gre za posebne vrste tesnega razmerja, saj anarhizem po svoji organizacijski ambiciji in po svojih pogledih, ki zadevajo inovativne produkcijske načine, kratko malo terja od sebe dobršno mero umetniškega principa delovanja (z organizacijskimi in produkcijskimi tehnikami vred). Stvar pa se zaplete na eklatantni družbeno-politični ravni, ker se umetnost umešča v "kulturo". Slednja je sicer seveda območje, kjer se krepimo in kjer gojimo drugačno, avtonomno "(kontra)kulturo", obenem pa deluje — iz anarhističnega zornega kota — par excellence izdajalsko in površno: Zelo hitro je prva v gentrifikaciji, uklanja se zapovedim "kreativnih industrij" in terciarnega sektorja, obenem pa se rada prikazuje kot zgolj žlahtnejša, plemenitejša izvedba politike. Anarhizem kot tak ne more brez "kulture", a mora biti nenehno v pripravljenosti; umetnostni momentum je navsezadnje tisti, ki uravnoteži dialektiko organiziranost / spontanost in kulturne probleme naplavi, izcedi kot politiko.