Oder360, leto kasneje
Februarja lani je Zavod En-Knap javnosti predstavil projekt Oder360, ki v ljubljanskih Španskih borcih za produkcijo plesnih predstav uporablja navidezne resničnosti. Projekt so začeli razvijati kot odgovor na omejitve uprizoritvenih umetnosti v času zaprtja gledališč. Od predstavitve do danes so pod okriljem projekta izvedli okrog štirideset ponovitev osmih na javni razpis prijavljenih produkcij. Pretekli konec tedna je v navidezni resničnosti javno zaživela plesna predstava TEBI filmarja Augusta Adriana Braatza ter plesalk Tjaše Bucik in Patricije Crnkovič.
Projekt je kljub svoji tehnološki in konceptualni vznemirljivosti od samega začetka postavljal marsikatero vprašanje. Zato so že lansko predstavitev zasnovali v obliki tridnevnega seminarja, v okviru katerega je vodja projekta in direktor zavoda, Iztok Kovač, predstavil potenciale, izzive in dvome ob spajanju uprizoritvenih umetnosti z virtualno resničnostjo. Producenti so že takrat poudarili, da Oder360 ne želi nadomestiti klasičnega ogleda predstav v gledališču, temveč vzpostaviti popolnoma nov uprizoritveni medij. Katere odgovore na vprašanja forme in tehnike je leto ustvarjanja prineslo za Oder360, razloži Iztok Kovač.
Izjava
Izkušnja ogleda predstave v tristošestdesetstopinjskem okolju ponuja gledalki, opremljeni s kompletom VR očal, slušalk in vrtljivim sedežem, pogled iz središča odra, ki ga je posnela tristošestdesetstopinjska kamera. Umestitev gledišča v središče odra gledalko postavi v kraljevo ložo – vsaka posameznica ima zdaj najboljši sedež v gledališču v središču dogajanja. A hkrati izkušnja virtualnega gledališču odvzame dve pomembni lastnosti: občutek kolektivnega gledanja, ki je temelj gledališča kot družabnega dogodka, ter občutek same sebe. V virtualni resničnosti je dilema prav v tem, kdo in kje kot gledalka sem – ko pogledam v smeri nog, teh ni, pod mano zeva vsebinska praznina.
V filmski teoriji je gledalka opredeljena kot podrejena gibanju, ki ni njeno lastno, v navidezni resničnosti je takšna izkušnja še poudarjena. Da je Oder360 izredno telesna izkušnja, ki lahko zamaje temelje propriocepcije, zavedanja lastnega telesa v prostoru, je že lani izpostavljal Stojan Pelko. Skozi VR vmesnik izkušamo nekaj, kar sicer deluje prisotno, a je nekdo pred nami že posnel. In to ne z dvema, temveč šestimi objektivi. Snemalna naprava Odra360 je središče novonastale krogle in ustvarja sferični pogled. Linije postanejo krivulje, oder postane okrogel osvetljen prostor, katerega končnost določa meja med svetlobo in temo. Z upogibanjem horizonta njihovih pogledov so gledalke podvržene tveganju temeljne vrtoglavice. Da občinstvo Odra360 nima teh težav, pojasni Iztok Kovač z dejstvom, da produkcija gledalke ne želi zapeljevati z vsemi razsežnostmi kamere.
Gradnja tristošestdesetstopinjske predstave temelji na procesu šivanja posnetkov v brezšivno, vseobsegajočo celoto. Ravno v omenjeni montaži posnetkov je projekt specifičen hibrid med gledališčem in filmom. O tem, s kakšnimi tehničnimi izzivi se sooči ta hibridni žanr, smo vprašali Andreja Lamuta, vodjo kamere.
Poleg kamere zahtevajo posebne prijeme tudi drugi scenografski elementi, velik izziv je predvsem osvetljava.
Za uspeh produkcij Odra360 je izjemno pomembna kvaliteta posnetka in zvoka. Vse produkcije, ki temeljijo na potopitvenosti, so tehnično zelo zahtevni projekti, ker gradijo na možnosti, da se gledalec popolnoma vživi v videno. Gledalka ne gleda več vsega, kar se odvija pred njo, temveč se mora odločit za smer pogleda. Odvzet ji je pregled, dodeljena pa ji je svoboda izbire. To jo emancipira, a povzroča tudi velik stres.
Na vprašanje, ali je nevladna organizacija kos takšnemu produkcijskemu zalogaju, ne da bi trpela tehnična izvedba, Iztok Kovač odgovori, da je zato potrebno tesno sodelovanje z mnogimi partnerji – Centrom za kreativnost, Laboratorijem RUK iz Trbovelj, mednarodno mrežo Aerowaves ter podjetjem MULTIVERSUM poznavalca Marka Cafnika. Producenti se zavedajo, da je prostora za nadgradnjo opreme še precej, tako v resoluciji – zaenkrat je ta pičlih 6, in ne 12k, kot pri senzorjih gibanja, ki bi bili dovolj hitri za zajem plesnega giba. Ta tehnološka vrzel pa jih trenutno ne omejuje, ker so, kot sami pravijo, še v preizkušanju različnih tehnik in potreb.
Predstave Odra360 spremljajo predavanja o tehnologiji in omenjenemu spajanju gledališke in filmske forme. Na pomislek, da tovrstna dodatna pojasnjevanja projekt umeščajo zgolj med vznemirljive eksperimente, Kovač odgovarja, da so pojasnila za občinstvo zaenkrat še nujno potrebna, da se bo nov medij lahko dovolj uspešno definiral. Kar pa so v preteklem letu prepoznali kot prednost, pa je predvsem potencialna mobilnost.
Izjava
Producenti Odra360 se zavedajo, da sama tehnologija ni dovolj. Izziv je prav iskanje avtorskih presežkov v fleksibilni formi. Da se bodo uveljavili kot zares zanimivi, bodo morali narediti korak onkraj eksperimentiranja z vznemirljivimi vmesniki.
Temeljno vrtoglavico je doživela Valerija.
podoba: Stojan Pelko
Dodaj komentar
Komentiraj