Poslovni horizont igričarskega ceha
V današnji Kulturni diagnozi se posvečamo mediju, ki mladini menda spodkopava motivacijo za šolo, pospravljanje posode, obiranje grozdja in celo kleno tvorjenje družine. Govorili bomo o terorju vsake malomeščanske matere, ki si je že ob spočetju svojega naslednika zamislila žlahtno karierno pot, po kateri naj bi stopalo njeno dete – velecenjeno slušateljstvo, kot ste gotovo že razbrali iz izčrpnega uvodnega opisa, današnjo oddajo posvečamo videoigram.
V oddaji se bomo dotaknili posameznih aspektov kvačkanja videoiger, vse od zasnove ideje, raziskave trga, financiranja razvoja in dokončnega vzdrževanja končnega izdelka. K pogovoru smo povabili Roka Kosa, mladega razvijalca igričarskega mehkovja, ki je svojo karierno pot pričel v slovenskem podjetju Outfit7, znanem po seriji mobilnih aplikacij Talking Tom, nadaljeval pa v Tricky Tribe, ki se posvečata izdelovanju videoiger za mobilne telefone. Današnji sogovorec je svoje veščine uvodoma pilil na šoli za programiranje in tekmovanjih, posvečenih izdelavi videoiger.
Razvoj videoiger v industriji se navadno začne z idejo, ki jo je, ker si igričarska podjetja kruh v veliki meri vendarle služijo na peklensko neprizanesljivem tržišču, pred dolgotrajnim in finančno zahtevnim razvojem – po besedah sogovorca – običajno treba preveriti s temeljito analizo trga.
Pomemben korak v razvoju videoiger predstavlja tudi koncipiranje ciljne publike, navadno gre za izris profilov večjega števila igralcev, ki bi bili zainteresirani za igranje in nakup posamezne igre.
Premožnejše produkcijske firme, ki upravljajo z večjim številom razvijalskih studiev, se lotevajo tudi razvoja videoiger s tržno manj preverjenimi igralnimi elementi. Takšne produkte lansirajo med igralce v državah tretjega sveta, v katerih skrbno nadzorujejo in beležijo zanimanje plena za nastavljeno vabo.
Tudi v sanjski službi vsakega mladega igričarja ne gre brez finančnih sredstev. Kot je v pogovoru povedal Rok Kos, je v industriji videoiger na voljo več načinov financiranja, ki pa v sebi skrivajo raznolike zanke. V kolikor posamezniki ali studii razvoja ne financirajo iz lastnih sredstev, morajo kreativno zasnovo podrediti željam investitorjev oziroma produkcijskih podjetij, podobno kot to velja tudi za prejem mošnjička projektnih srebrnikov v drugih sferah kulturne produkcije.
Razvojni proces večkrat zajema tudi obdobje intenzivnega grinda oziroma kot ga imenujejo v industriji, Crunch timea, ko razvijalci v kratkem času k razvoju iger prispevajo nehumane količine dela. Temu sledi izdaja zgodnejše inačice igre za manjše trge, ki služijo kot peskovnik za preizkus delovanja produkta na srednje velikem številu uporabnikov. Po temeljitem testiranju, ki ga na lepe oči opravijo kar igralci in kupci sami, sledi odprava problemov in izdaja dokončne verzije igre na večjem tržišču.
Razvoj videoiger je sicer interdisciplinarno področje, ki vključuje razvijalce programskega mehkovja, krotilce zvočnih vibracij, vizualne umetnike in celo posameznike z nabrušenimi peresi. V Sloveniji na področju razvoja videoiger deluje Društvo razvijalcev iger Slovenije oziroma Slovenia Games, ki mreži in izobražuje posameznike, željne preizkušnje v kompetitivni in hitro razvijajoči se industriji ali morda raje bolj človeškem in večkrat radikalnejšem ljubiteljskem terenu kovanja videoiger.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj