Ulik Robotik
Kdor je prvega julija na mednarodnem festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica po Ambroževem trgu zataval proti Cukrarni, je lahko zagledal nekakšno gmoto, pokrito z rdečim pregrinjalom, okoli prizorišča pa je bila razpotegnjena varovalna veriga z opozorilom, naj je ne prečkamo. Ob napovedani uri se je pred zbrano publiko prikazal nemški performer Ulik v rjavem kostumu z bobnom v roki in seveda začel bobnati – to pa je prebudilo robotsko pošast pod pregrinjalom. Razkril se je moder industrijski robot znamke Yaskawa s skoraj dvometrskim bobnom, navarjenim na konec robotske roke, ki je hkrati deloval kot obraz tega tujega bitja. V dvajsetminutni predstavi Bog bobna sta skušala robot in Ulik iz začetne napetosti oblikovati prijateljski odnos, med tem procesom pa je hidravlika performerja dvignila tudi do sedem metrov visoko, kjer je vztrajno bobnal na robota.
Z Ulikom smo se dogovorili za spletni intervju naravnost iz njegove delavnice, v kateri ima trenutno tri robote. Poleg Boga bobna ima pod znamko Ulik Robotik pripravljenih še nekaj robotskih šovov, ki jih ustvarja skupaj s profesionalnimi akrobati. Ti recimo izvajajo trike na premičnem drogu visoko nad tlemi, nastopajo pa tako na uličnih festivalih kot na gala dogodkih in koncertih. Kot pove sam, se je že leta 1988 iz scenografa prelevil v uličnega performerja in mojstra, od takrat pa je tudi na turneji. Od leta 1993 ima svojo delavnico, v kateri so nastali različni tehnični umotvori, recimo animirani zmajski polž, ki ga je Ulik jezdil po mestu. Na začetku tisočletja je veliko šovov oblikoval okoli vozil Segway, dokler mu ni razvoj tehnike omogočil, da se je leta 2007 končno usmeril v robotiko.
Ulikovi roboti niso atropomorfni, temveč gre v vseh primerih za industrijske robote, torej robotske roke, ki se sicer uporabljajo v proizvodnji.
Ker so industrijski roboti namenjeni industrijski proizvodnji in morajo izpolnjevati stroge varnostne pogoje, je Ulik sprva stežka našel podjetje, ki bi mu bilo pripravljeno prodati robota za uporabo v umetniških projektih na javnih površinah, kjer bi bil ta v stalnem stiku s perfomerjem in potencialno tudi s publiko. Robot, ki lahko dvigne več kot 200 kilogramov, zlahka tudi poškoduje ali ubije človeka.
Pogovor se je nato zasukal k predstavi Boga bobna, ki je slučajno nastala, ko se je Ulik na nekem kulturnem sejmu na vrat na nos odločil, da bo boben, narejen iz nemškega kolesa, gimnastičnega orodja, privaril na konec robotske roke.
Ulik uporablja industrijske robote v dveh vlogah. Prva pride do izraza predvsem v njegovih akrobatskih predstavah, ki izrabljajo izredno robotsko moč in gibljivost. V Bogu bobna pa je prisoten tudi drugi vidik: to, da se lahko robot transformira v gledališki lik, pri čemer – kot pravi Ulik – ga moramo razumeti kot ogromno marioneto s šestimi osmi gibanja.
Da bi industrijskega robota znamke Yaskawa oživil v prepričljivo kreaturo, je umetnik uporabil nekatere klasične gledališke prijeme. Ulikov klovnovski lik recimo robota s svojo igro v interakciji vzpostavi kot gledališko osebo. Drugi vidik izhaja iz lutkarske animacije in okrogli boben, privarjen na konec robotske roke, uporabi kot obraz, ki sporoča robotov namen. Da pa bi se nam grozljivost robotske pošasti res zažrla do kosti, je Ulik uporabil visokotehnološke rešitve. V robotu so namreč senzorji, ki zaznavajo gibanje elektromotorjev, ta impulz se nato v živo prevede v zvok in tako nastane filmsko grozeč zvok robotskega premikanja.
Da bi bili roboti videti bolj organsko in elegantno, se je Ulik odločil spremeniti tudi njihove proporce. Namesto tovarniško določene enake dolžine nadlakti in podlakti je namreč želel daljšo nadlaket, da bi s tem okončino robota približal človeški roki. A ker se s tem spremeni tudi nosilnost ročice, je kar nekaj časa iskal mehanika, ki bi bil pripravljen narediti to modifikacijo. Sprememba robotov je zaskrbela tudi korporacijo Yaskawa, ki je k Uliku v München poslala japonske inženirje, da bi preverili njihovo nosilnost in varnost.
Kreativni proces sestavljanja robotskih predstav je po Ulikovem mnenju podoben vsem ostalim gledališkim praksam. Sámo programiranje robota je namreč kot preprost jezik, ki se ga moraš sicer naučiti, a nato potrebuješ ideje. V procesu se tako Ulikovo gledališko, lutkarsko in robotsko znanje združijo z akrobatskimi veščinami sodelavcev, ključna pa je tudi varnost.
Robotovo obnašanje v predstavi je sestavljeno iz vnaprej določenih sekvenc s premori. Pri tem morajo nastopajoči točno vedeti, do kod smejo stopiti, saj bi jih lahko sila robota sicer zmečkala. Zato je na vseh predstavah za komandnim pultom nekje v ozadju skrit tudi kontrolor, ki lahko robota v vsakem trenutku ugasne. Tudi ograja okoli prizorišča ni dekorativna.
Nato sva se z Ulikom poglobila v njegov produkcijski model freelancerja, ki deluje na prostem trgu. Ker so roboti velik finančni zalogaj, za vsakega vzame kredit, in šele ko ga odplača, vzame kredit za naslednjega. Kot pove, je bil izziv prepričati bančne menedžerje, da je ulični performer, ki želi kupiti industrijskega robota, zaupanja vredna stranka, še posebej, ker se menedžerji v Nemčiji stalno selijo iz poslovalnice v poslovalnico. Šele z nastopi na dogodkih za bančne uslužbence mu je uspelo celotni vrh banke pridobiti na svojo stran.
Ob štiri- do pettonski opremi in veliki porabi elektrike šovi Ulik Robotik seveda ne morejo živeti od denarja iz klobuka, a je Ulik – vse skupaj je sicer odvisno od dneva v tednu in oddaljenosti – organizatorjem manjših uličnih festivalov vedno pripravljen priti nasproti. Po drugi strani pa so eden ključnih virov prihodka komercialni nastopi za podjetja, ki jim kot »debelim kravam« zaračuna malce več.
Sekira je Uliku padla v med s pogodbo za Cirque du Soleil, ki je odkupil akrobatsko robotsko predstavo, tudi ta pa je zahtevala izdaten vnaprejšnji finančni vložek.
V času našega pogovora konec julija je Ulika skrbelo, kako bo z nastopi v koronskem času, saj lahko le z njimi odplačuje kredite za robote; plačuje akrobate, ki sodelujejo tudi v drugih predstavah, poleg tega pa denar stalno vlaga v prihodnje projekte. Medtem ko našteva, kje vse in za koga vse je že delal, se razkrije, da je tolikšna razpršenost nastopov na prestižnih in skromnejših prizoriščih možna zaradi njegovega monopola na gledališkorobotskem trgu. Prvič, ker je s tem žanrom začel pred ostalimi. Drugič pa zaradi tržne skrivnosti, ki je konkurenca še ni razvozlala.
Naslednja skrivnost uspešnega robotskega cirkusa je očitnejša. Ulik in nekateri sodelavci imajo namreč certifikate za upravljanje in vzdrževanje robotov, prav tako lahko sami izvajajo osnovna popravila.
Ulikov etos »naredi sam« pa izhaja še iz časov pred ukvarjanjem z robotiko.
Čeprav je lahko delo z roboti nevarno, se Uliku zdi, da je v tem sorodno hoji po vrvi ali drugi cirkuški akrobatiki.
Čeprav Ulika ustvarjalnost stalno žene v nove projekte, prizna, da bi si želel najti dva ali tri tedne časa, da bi Boga bobna posodobil v skladu s svojimi na novo pridobljenimi umetniškimi in robotskimi uvidi. Prav tako razmišlja, da bi pri svojih 56-ih letih vlogo nastopajočega predal mlajšemu izvajalcu, saj ne utegne več najti dovolj časa za fizično vadbo. Za konec pa nam razgrne še svojo umetniško filozofijo.
***
Naslovna fotografija – Luka Dakskobler, Ana Desetnica
Dodaj komentar
Komentiraj