Kresnik 2025
V tokratni Kulturni kroniki se vam javljamo v živo s svežo reportažo iz kresnika. Dan po podelitvi prisluhnite kratkim recenzijam nominiranih romanov. Sledi debata o nagradi kresnik 2025 ter širše o sodobni slovenski literarni produkciji.
Recenzija romana Kurja fizika Ferija Lainščka (Beletrina, 2024)
Z romanom Kurja fizika, tretjo knjigo trilogije Kurji pastir, se je Feri Lainšček potegoval že za svojega tretjega kresnika. Romanu, ki sicer najbolje deluje vpet v kontekst preostalih knjig Kurjega pastirja, pa tudi kot samostojni enoti ne manjka celovitosti.
Bralci skozi življenje v prekmurski vasici Dolenci navigiramo s tretjeosebnim pripovedovalcem, ki se avtobiografsko osredinja na mladega Franca »Fêreka« Lainščka. Glavni junak, s čigar rojstvom se je zaključila prva knjiga trilogije, zdaj obiskuje osnovno šolo in se sooča z družinskim, pa tudi vsesplošnim pomanjkanjem v Dolencih, nakar se družina odloči za selitev iz rojstne hiše na sosednji hrib.
Proces gradnje in stroški, ki jih prinese, so osrednji generator zapletov v Kurji fiziki. Fêreka selitev ne pretrese zgolj zaradi finančnega bremena, ki ga ta nalaga družini, temveč zaradi bolj sentimentalnih razlogov. V doživljanju selitve obe hiši, staro in novo, pooseblja in z njima vzpostavlja čustveno vez, o situaciji se posvetuje tudi z zgovornimi domačimi živalmi. Za številne magične elemente je odgovoren verodostojni prikaz notranjega življenja otroka, ki mu je pripisana že skoraj neverjetna inteligenca. Zaradi slednje se pravkar pričarana perspektiva otroka nekoliko razblini, saj vse preveč racionalistični razmisleki ustvarjajo čudaški kontrast s prej opisano naivnostjo. To se kaže, ko otrok denimo prevprašuje očetovo odločitev o sklenitvi kredita, medtem ko je le nekaj strani prej debatiral z domačim mačkom.
Prikazi življenja na vasi, njeni raznoliki prebivalci, govoreče mačke in kokoši tvorijo môčno ambientalno podlago za romaneskno dogajanje. Zanimiv element je tudi bližnje romsko naselje, s katerim prebivalci Dolencev živijo v relativnem sožitju, saj opravlja zdravniško, obrtniško in preroško funkcijo, vse v enem. Ta sicer minimalen motiv opozarja na pomanjkanje dejanskih ustanov v vasi, katere prebivalci so večinoma prepuščeni sami sebi.
Podobno nalogo ustvarjanja razpoloženja vrši med drugim vseprisoten narečni govor. Z njegovo ravno pravšnjo koncentracijo pripovedovalec ujame tanko mejo med premajhno in preveliko količino narečnih besed, obe skrajnosti pa znata biti moteči.
Ko smo že pri motečem, pa v celoti simpatičen roman nekoliko kazi njegov konec, ki je smešno rokohitrski. Sicer počasen tempo, ki je skupna lastnost vseh treh knjig, se tu brez očitnega razloga pospeši. Na zadnjih nekaj straneh sta stlačena še cela nova zaplet in razplet, ki pa vam ga ne bomo izdale.
Pisala je Ela.
Recenzija romana Ćrtice Tine Perić (Goga, 2024)
Tina Perić nam v kratkem romanu Ćrtice skozi oči prvoosebne pripovedovalke Mije, hčere izbrisanega Mileta, izriše posledice izbrisa. Secira travmo zločina, ki ga v romanu spoznamo kot »problem s papirji«. Z Mijinim pripovedovanjem o njenem odraščanju – od zamujenih družinskih počitnic na morju do nezmožnosti obiska sorodnikov v Srbiji – uspe avtorici temu birokratskemu problemu dodati otipljivost. Z anekdotami o sosedskih odnosih pokaže, kako se politični spori konkretizirajo v odnosih med odraslimi, pa tudi v navidez banalnih otroških igrah. Otroški svet v romanu je prepričljiv – pogosto igriv, obenem pa tudi preobremenjen z nerazumljivimi občutki, ki jih otrok posrka iz svoje okolice. To sta na primer Mijino nelagodje ob začetku vojne leta 1991 in nepojasnjena krivda zaradi sovraštva nad Srbi v času Miloševićevih vojnih zločinov.
Pripovedovalka plastičnost svojih doživetij zveže z esejizirano refleksijo, ki je sorodna esejistiki Gorana Vojnovića – je otipljiva, a preprosta. Tako refleksija kot pripoved sta pisani v lahkotnem, humornem slogu, ki vključuje anglicizme, srbski jezik in slengovsko govorico. Slog se tekom romana menja: od slengovskih dialogov, toka zavesti pa do argumentacijskega loka. Te menjave sloga sledijo strukturi romana – dogajanje je razpršeno v mozaik vinjet in razmislekov. Vsak del zase je zaokrožena celota, ki romanu da sporočilno vrednost ali nadgradi osrednji lik. Izjema je le zadnje poglavje izkušnje pri frizerki, ki ima simbolno vrednost, a kot simbol deluje precej klišejsko in le eksplicira protagonistkino celjenje travme. Ta je bila v prejšnjih poglavjih že subtilno in prepričljivo prikazana, zato je zadnje poglavje nekoliko odveč in ne krepi pripovedi.
Čeprav je središče romana zgodba Mijine družine od devetdesetih let do danes, nam Perić v predzadnjem poglavju oriše tudi nekatere druge zgodbe izbrisa: brezdomnost, samomor ali mučenje in uboj ob deportaciji. S tem polje osebne pripovedi razširi in relativno srečen razplet zgodbe Mijine družine pokaže kot le eno, boljšo možnost. Obenem pa Ćrtic ne bi mogli zamejiti le na središčno temo izbrisa, saj avtorici to izhodišče služi za širšo refleksijo o rasizmu, getoiziranosti, nasilju in ksenofobiji. O slednji premišljuje predvsem ob primeru protagonistkinih kasnejših izkušenj socialnega dela z migranti iz arabskega sveta. Roman torej kljub fokusu na družinski izkušnji oziroma na otroškem spominu ne ostane pri goli psihologizaciji. Izbrisa ne obravnava kot (zgolj) osebne travme, ampak kot najbolj radikalen izraz ksenofobije, ki prežema sodobni svet.
Pisala je Laura.
Recenzija romana Prst v prekatu Anje Radaljac (Zavod Litera, 2024)
Anja Radaljac v romanu Prst v prekatu para šive tapiserije civilizacije in v nastalih razpokah ponuja nove prizme mišljenja nekaterih družbeno sprejetih dihotomij. Razkraja binarnosti med moškim in žensko, telesnim in duševnim, notranjim in zunanjim ter poskuša premostiti pojmovanje razlike med človekom in vsemi bitji, ki niso človek. Izmika se vsakršni žanrski klasifikaciji in gladko prehaja med liriko, esejistiko in prozo. Roman je nedvomno ambiciozen, tako v političnem naboju kot tudi lirično izpovednem tonu. Žal pa velike ambicije niso povsem uspešno uresničene.
V romanu sledimo Višnji, aktivistki za pravice nečloveških bitij, ki skupaj z manjšo komuno sobork izvede tako imenovano neposredno akcijo, v kateri, med drugimi manjšimi akcijami, požgejo živalsko klavnico. Kljub celovitemu uspehu akcije pa jih kmalu po tem popade obup, saj njihova prizadevanja efektivno ne spremenijo ničesar. Večji del romana smo tako potopljeni v globine Višnjine fragmentirane psihe, sooča se z občutki nemoči in obupom, ki nastopi po izgubi vere v lastna prizadevanja in smotrnost aktivizma.
A fabulo romana zasenči formalno jedro besedila, iz katerega Radaljac gradi celovit politični in tudi lirični naboj. Dosledno namreč z dvopičjem ločuje korene besed od pripone slovničnega spola in s tem opozarja na zaznamovanost jezika z normativno moškostjo. Dalje Radaljac uporablja neologizme, kot je perjasta fragmentiranka namesto ptica, s čimer razbija avtomatizem pri pojmovanju živih bitij. Vse to spremlja ritmično ponavljanje besed, drsenje iz proze v verzni tekst, dosledno opuščanje velikih začetnic, ki vse enoti v horizontalno enakopravnost in tako naprej. Politični naboj takšnega formalnega oživljanja jezika pa Radaljac artikulira s teoretičnimi vložki, v katerih se referira na Barthesa in rusko zgodovinsko avantgardo, jezik pa prepoznava kot ključni faktor pri oblikovanju razumevanja sveta.
Žal pa roman kot celota klecne v fabulativnem delu. Po dobro začrtani premisi obupa in nemoči ob aktivističnih prizadevanjih roman zdrsne v najdaljši del notranjščine. Na teh dvesto straneh smo priča kaleidoskopični razdrobljenosti Višnjine psihe, ki pa je bistveno lirična in pretirano abstraktna. Z intimno izpovednostjo roman kljub izpiljenosti jezika v tem delu izgubi rdečo nit političnosti, saj mu iz Višnjine notranjščine ne uspe ohraniti stika s kolektivnim. Stika s kolektivnim si ne povrne niti v zadnjem delu, ko Višnja ponovno najde upanje in duševno moč za utopični, pacifistični aktivizem, ki pa izvira iz njene abstraktne globine. Takšen zaključek je mogoče čutiti, ampak težje razumeti. Ob koncu romana tako ostane občutek o zamujeni priložnosti za refleksijo pogostih vzorcev aktivizma v poznem kapitalizmu.
Pisal je Martin.
Recenzija romana September Ane Schnabl (Beletrina, 2024)
Tematsko središče Septembra, tretjega romana Ane Schnabl, sinoči ovenčanega s kresnikom, je nasilje v družini ali, bolje, anatomija vplivanja tega nasilja na njegovo žrtev, v tem primeru na protagonistko Evelin. Njeno življenje – skorajda v maniri bildungsromana –, sicer z raznimi časovnimi vračanji in preskoki, a vendar docela kronološko, spremljamo od ranega otroštva vse do njenega štiridesetega rojstnega dne. Fabula se jasno razpre in usmeri že na začetku romana, na koncu pasaže, ko Evelin nadležnega sošolca sune v omaro s stekleno vitrino, ki ga poreže do krvi. Sedemletna Evelin se v šoku, citiramo, »zave, da ima tisto v sebi. Ima ga v sebi. Očeta.«
Očetovo nasilje, tako fizično kot psihično, se v obliki travmatičnih reminiscenc vrača vedno znova in je ključna determinanta protagonistkinega razvoja. A ne v smislu enostranske preokupacije, s katero bi roman Evelin utrjeval in legitimiral le v vlogi žrtve. To spominjanje namreč zadobi na ravni romana širšo funkcijo - kot mesto samorefleksije in uvida v širšo strukturo reprodukcije nasilja. Roman na primer precej sugestivno prikaže neučinkovitost policije in drugih državnih sistemov pri preprečevanju nasilja in pri pomoči žrtvam. Tu velja omeniti tudi premišljeno in nekonvencionalno romaneskno strukturo, ki se kaže v asociativnem prehajanju med poglavji – sprememba dogajalnega prostora in časa se pogosto zgodi kar sredi stavka. Prav tako je učinkovita tudi občasna in pri tem umestna raba dramske oblike pisanja, ki poveča občutek neposrednosti določene situacije.
Vendarle pa se pri opisu protagonistkinih otroških let težko znebimo občutka, da skozi otroško Evelin govori že odrasla Evelin. To povzroča občutek nerealističnosti, a ne do te mere, da bi roman kot celota zapadel v klišejskost in pretencioznost, kar se pri prikazu otrokove notranjosti v literaturi sicer rado zgodi. Kakorkoli že, September je skrbno in umetelno sestavljen roman, katerega največja odlika je predvsem v tem, da s konkretno travmatično izkušnjo nasilja v družini implicitno podaja tudi uvid v splošnost delovanja nasilja kot takega. Nasploh se roman uvršča v zadnja leta vse bolj trendovsko linijo leposlovja, ki osvetljuje tabuizirane teme. Te pa so, skupaj s spretnim in minimalističnim slogom, očitno zadosten pogoj za ovenčanje s kresnikovim vencem.
Pisal je Jakob.
V oddaji so bile kot glasbena podlaga uporabljene naslednje skladbe:
- LOPKERJO - Sierra Nevada Summer;
- Lite Saturation - Bar;
- Doctor Turtle - Kerchingless Wonder.
Vir: Free Music Archive, licenca za uporabo: CC BY
Dodaj komentar
Komentiraj