Uvod. 

Recenzija predstave skupine 3Bees Nisi sam. 

Intervju s skupino 3 Bees. 

ZEN ANGAŽMA

»Hrana je predraga. Tako se danes zaključi vsaka socialna in geopolitična diskusija. A potem pridejo tisti neki, ki nam pravijo, nimaš ti pojma o ekonomiji in geopolitiki in problemih na črko P. Ti pretenciozni arogantni gadi, ki mislijo, da vse vedo.« 

Ko sedmega februarja igralka Belma Lizde-Kurt iz sarajevske skupine 3Bees raztrese te besede med občinstvo Plesnega teatra Ljubljana, bi ljubljanska publika nemara našpičila ušesa, češ, ali je moč neposredno razumeti in sprejeti politično izjavo na odru? Kaj stoji za njo? Kaj nastopajoči hočejo? A politično–osebna neposrednost je le ena od osi predstave Nisi sam, ki jo na drugi strani uravnovešajo pomensko neulovljive skladbe sodobne resne glasbe. Med tema dvema poloma pa se razpira nekaj podobnega kabaretu – s priredbami komadov Toma Waitsa in skupine Radiohead. 

Nisi sam je nadaljevanje glasbeno-gledališkega performansa 3Bees istoimenske ekipe, ki smo ga videli maja 2023 na festivalu Rdeči revirji v Hrastniku. Kontinuirani projekt, ki nastaja brez proračuna, rednih vaj, daljšega ustvarjalnega procesa in ostalih institucionalnih pritiklin, se je začel v Sarajevu v postkoronskem letu 2022 s srečanjem treh Belm: čelistke Belme Alić, harmonikarice Belme Šarančić in igralke Belme Lizde-Kurt. Letos pa sta se jima pridružila še violinistka Tamara Arsovski in slovenski plesalec Branko Potočan. 

Izhodišče projekta je bilo dodati koncertu sodobne resne glasbe Šarančić in Alić še gledališke oziroma besedne elemente. Tako skladbe resne glasbe še vedno nosijo hrbtenico predstave, ki je po kabarejskem principu nanizana v posameznih točkah. A v tem glasbenem izvajanju ni ničesar poduhovljenega ali vzvišenega. Nasprotno, izvajanje teh skladb je izrazito performativno. Ali pa je izvajanje tega performansa izrazito zvočno. Recimo v skladbi De l'Épaisseur skladatelja Philippa Lerouxa Šaranić z mišicami celega torza počasi stiska harmoniko, da bi iz nje izvabljala nojzersko hropenje. Alić in Arsovski z loki tu in tam nenadno zarežeta v strune čela. Čutiti je skupno koncentracijo v izvajanju, ki ni zgolj slušna, pač pa kolektivna telesna intenziteta, ki proizvaja zvoke, ki vplivajo na nadaljnje izvajanje. Pri tem švicanju, hropenju in moduliranju zvokov se dogajanje redči in zgošča. Materija in čas dihata. Včasih Šaranić daje ritem z udarjanjem s prsti po harmoniki. Drugič izvajalke zagrabijo ropotuljice in ropotajo. 

Nemelodičnost in nenarativnost glasbe skupaj z utripanjem materije vzpostavita sobivanje izvajalk in publike tukaj in zdaj. Ne odnaša nas v metafore ali pomene, proč od dejstva, da smo v tej dvorani in da vibriramo in dihamo skupaj z zgoščanjem in redčenjem zvoka. Resna glasba je zenovski protipol pomenu in hkrati sidrišče le-temu. V tem kontekstu se politične izjave Belme Lizde-Kurt berejo kot izjave točno te osebe brez dodanega prestiža gledališkega odra. V predstavi omenjeni zen budizem pa s svojo praznino oziroma ničem pomena in samonanašalnostjo materije ponudi protipol tudi vsem v predstavi ubesedenim političnim, družbenim in ekološkim kontekstom, ki jih bodo v intervjuju, ki sledi pričujoči recenziji, konkretneje opredelile ustvarjalke same.

Do sedaj opisan princip predstave smo več ali manj videli že leta 2023. Predstava se razpira med dvema poloma: na eni strani utripajoče ruženje, na drugi strani ubesedeni direktni družbeni angažma, scenarij katerega je napisal Aleš Kurt. Tako takrat kot tokrat so se v vmesni prostor vtkale priredbe komadov popularne glasbe – in sicer gre za skladbe No surprises in Karma Police skupine Radiohead ter Russian Dance Toma Waitsa –, ki s svojimi besedili tudi nudijo možen politični komentar. Po petih do šestih izvedbah performansa je skupina prejšnje leto jeseni – kot omenjeno – na dveh vajah dodala še violinistko Tamaro Arsovski ter plesnogledališke vložke Branka Potočana, v katerih Arsovski tudi sodeluje. Odprte gibalne podobe, razpršene skozi predstavo, še podprejo nastavljeno tematiko obupa ali nemoči. Oziroma omogočijo publiki, da sama poveže v predstavi omenjene teme, recimo borbo palestinskega naroda, z nošnjo pasivnega performerkinega telesa na performerjevih plečih po odru. Ali pa vpne Potočanovo plezanje in visenje na akrobatski vrvi s trenutno ekonomsko situacijo. 

Predstava Nisi sam presentljivo koherentno spoji sestavine, ki bi se sicer zdele protislovne, predvsem v kontekstu slovenskega poltičnega gledališča in evropskih trendov ekoangažirane umetnosti. Nisi sam recimo uspešno vzpostavi prostor za iskreno politično izjavo, ne da bi pri tem moralizirala ali gledala zviška. Sama kolažna oziroma serialna struktura predstave pa ustreza strukturi sveta v smislu enakovrednega zaporedja različnih stvari, ki pa vendar vse obstajajo – imajo težo, toda ne vseobsegajoče. Utripanje performativnega in zvočnega materiala v predstavi ponuja prostor v katerem lahko začasno vgnezdijo osebni in politični pomeni, da potem zopet poniknejo v nepomensko. Ravno to nepomensko jedro pa je glavna družbena oziroma politična kritika predstave – da onkraj različnih družbenih diskurzov, ki jih propagirajo različni akterji, bivanje je, kar samo po sebi je. Da smo mi tu skupaj in da družno prisostvujemo dogodku znotraj začasne skupnosti. Da torej nismo sami.