Ko v soboto, 27. maja, počasi pada mrak, se kopica teles gužva okoli mamljivo dišečega šporgeta, postavljenega pred vhod naslednjega prizorišča festivala Rdeči revirji. Iz ponve pade na krožnik nekaj debeli palačinki podobnega in roke čakajočih hitro pograbijo vsaka svoj kos. Navsezadnje so njihovi lastniki ravnokar prisopihali na hrib enega od dveh pobočij hrastniške doline, na teritorij bivših rudniških prostorov. Ne morem si pomagat, da kuharski ekipi ne bi postavil svetoskrunskega vprašanja: »kakšna pa je razlika med funštercom in palačinko?«. »Ja, funšterc je debelejši,« me poduči gospa v smehu, »in pa nima mleka, samo jajca, moko in vodo. Jaz dam raje Radensko, da je bolj rahel.« Še ena runda pade na krožnik. »Veste, zakaj se funštercu reče knapovsko sonce?« Odkimam. »Ko je bil knap cel dan v temi v rudniku, je prišel utrujen in lačen domov, ga je na krožniku čakalo sonce!«

Ko so funšterci v trebuhih, odstopicljamo v Kompreshaus, eno od dveh bivših rudniških stavb, ki ju je občina Hrastnik odkupila, da bi kolektivni spomin obranila pred izginjanjem. Stopamo mimo kompresorjev, ki so globoko v rove pod nami pošiljali stisnjen zrak, da je poganjal vso rudniško mašinerijo in knapovska pljuča. Na drugi strani dvorišča je še manjša galerija Mašinhaus, bivša strojnica, v kateri še zdaj kraljuje ogromen motor iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki je knape, ne da bi se kadarkoli pokvaril, pošiljal v temo: do podzemne proge v Trbovlje, ali še globlje, do četrtega ali sedmega obzorja. Vsaj tako so mi povedali dopoldne na vodstvu, enem od poskusov obdržati dušo industrijskega kraja po odhodu industrije. Drugi poskus je funšterc. Tretji poskus so v prostore alternativne kulture preobražene skromne industrijske hale. 

S šankom, neravnimi tlemi in kobajagi okrasno belo opeko, ki je bila svoje dni moderna, na desni strani odra, Kompreshaus še najbolj spominja na kakšen plac na Metelkovi. Še posebej, ker je prizorišče potopljeno v old school alter-rock kombinacijo rdeče in svetlomodre luči, ker so na odru meni-nič-tebi-nič kar tako zloženi kovčki za glasbeno opremo in ker sta čelistka Belma Alić in harmonikarica Belma Šarančić že posedeni na svojih pozicijah pred nami. 

***

Ceremonialno napoved glasbeno-gledališkega performansa 3Bees v produkciji sarajevskega Aparat teatra izvrši tretja »Bee«, torej tretja Belma, igralka Belma Lizde-Kurt, ki s plezanjem po lestvi in uporabo stranskih stopnic, medtem ko govori o koncu sveta, pripelje industrijski kontekst rudniške stavbe v našo zavest. Ko izgine v globini odra za prej omenjenimi belimi opekami, prevzameta dogodek glasbenici. Hrbtenico performansa namreč tvori koncert sodobne resne glasbe s skladbami Nigela Osborna, Yujija Takahashija in Toshia Hosokawe za čelo in harmoniko. 

A ne gre za vzvišeno muziciranje, v katerem bi glasbenici izpuhteli v duhovnem doživljanju zvočne umetnosti. Njuno izvajanje je izrazito telesno. Šaranšić kot rokoborka objema harmoniko in iz nje z izredno počasnim raztezanjem in stiskanjem izvablja nojzersko hropenje. Alić medtem s preciznostjo in nenadno eksplozivnostjo sabljačice reže z lokom po strunah čela. Ali pa se ustavi in z enako odrezanostjo obrne list na partituri. Pred nami se razpira planjava zvoka brez melodije ali zgodbe. Pravzaprav glasbenici - obe profesorici - igrata na svoja instrumenta z izrazito čustveno in telesno intenziteto, ki se prevede v zvočna zgoščanja, redčenja ter ritme; vsi ti pa zopet vplivajo na njuno izvajanje. V tem utripanju teles, zvokov in dihanja izgubimo občutek za linearni potek časa, prav tako se v njem zabriše meja med performansom in glasbo. 

V zvočno sliko Lizde-Kurt na par mestih poseže z besedilom, ki pomensko poudari določene aspekte performativnega muziciranja. Tako omemba konca sveta na začetku dogodka poudari lokacijo, na kateri smo - tri Belme namreč performans vedno izvajajo na razpadajočih, urbanih ali industrijskih lokacijah. Ob motrenju industrijske hale Kompreshausa se nam recimo porodi misel, kako je za Hrastnik zaprtje rudnika konec sveta oziroma konec nekega načina življenja, v katerem je bil funšterc odgovor na življenjsko nujo, ne pa zgolj folklora. V drugi dveh govornih intervencijah igralka ponudi praznino zen-budizma kot odrešitev od zahodnjaške dominacije in hierarhije. S tem se po eni strani naveže na uporabljeni kompoziciji obeh japonskih skladateljev, po drugi strani pa odpre našo zavest za premore v ritmu in v napetosti izvajanja. Pozorni postanemo za vrzeli med performerkami in glasbo in prostorom, v katere se lahko vpišejo ta industrijska hala, ta kraj, ti ljudje in njihova zgodovina. V svojem ritmu zgoščanja in redčenja dogodek organsko diha s svojo okolico. 

Poleg glasbenih kompozicij in igralskih vložkov pa so v kolažno časovno nit dogodka nanizani še songi, v katerih čelo, harmonika, vokal in ropotuljica reinterpretirajo komade nekaterih znanih bendov alternativnega rocka, recimo Arctic Monkeys ali Radiohead s skladbama No surprises in Karma Police, ki s svojo apokaliptično depresijo uokvirjata začetek in konec predstave. Ker se v indie šlagerjih vse tri performerke srečajo, nam ti že na strukturni ravni nudijo most med gledališkim in glasbenim delom predstave. Na vsebinski ravni pa izpostavijo zvočno-telesno-vizualno atmosfero kot nosilno komponento, ki prežema vse aspekte predstave. Iz odločnega in intenzivnega telesnega izvajanja, iz nabora besedil in songov ter iz rdeče-modre luči polzi alternativna drža iz časa preloma tisočletja, s svojo kombinacijo ostrine in melanholije. V tem lahko zaznamo tudi zgodovino avtoric, rojenih iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, in nemara tudi zbledele naplavine neke industrijsko usmerjene socialistične dežele. 

***

Kolažna struktura glasbeno-gledališkega performansa 3Bees v sebi spaja raznorodne plasti, ki se medsebojno podpirajo in sestavijo v kohezivno celoto. Izvorni kontekst vsakega drobca ostaja jasno razviden, pa se kljub temu vsi zlijejo v gladko drsenje po ploski nenarativni dramaturgiji, ki vznika iz ritmičnega utripanja zvoka in tišine. Srce performansa je omenjena telesno-čustvena intenziteta obeh glasbenic, v kateri se sedanjost zgosti v zgolj čutno zaznavno prisotnost in napetost med izvajalkami ter občinstvom. Iz nje pa se različne plasti performansa kalejdoskopsko razprejo v kontekste industrijske preteklosti in post-industrijske sedanjosti ter nakazujejo pot v prihodnost. V delavsko-industrijskih krajih, kot je Hrastnik, so se namreč skupnost in posamezniki znotraj nje osredotočali na ročne, tehnične spretnosti, ki pa z umikom industrije v digitalizirani družbi izginjajo.

Prihod glasbenih in gledaliških performerjev v Kompreshaus je tako vrnitev rokodelstva v te prostore, s čimer lahko umetnost omogoči nadaljevanje niti, ki rudniške prostore umeščajo v življenje hrastniške skupnosti. Sicer to velja za vse performativne ali glasbene dogodke v stavbi, ki so se zgodili v Rdečih revirjih ali izven njih, a so nam abstraktno-zenovska samonanašalnost oziroma dobesednost dogodka 3Bees, njegova v lokalne kontekste odprta porozna struktura in alter rock atmosfera omogočile to tudi uzreti. 

*** *** ***

Foto: Branko Klančar, Rdeči revirji