A Glitch in the KATASTER
Človek je od nekdaj pticam zavidal svobodo: ne poznajo meja in ne pregraj, hitijo čez gore in morja. S ptičje perspektive se geopolitične kompleksnosti človeške civilizacije ne vidi, na zemljevidih, ki nam to perspektivo najpogosteje predočijo, pa vidimo pretežno le meje. S podobnimi izhodišči se je leta 2020 z mejami prepredenemu prostoru, kot ga poznamo danes, posvetila krajinska arhitektka in sodelavka Radia Študent Urška Škerl. V ciklu Kadaster je v oddaji Tipologije prostora predstavila obsežno zgodovino arbitrarne katastrske konstrukcije geopolitičnega prostora. Njena raziskava pa je kulminirala v projektu Zemljokrog, ki je bil javnosti premierno predstavljen v četrtek, 13. oktobra, v kulturno-umetniški hiši Cirkulacija2. V tem prostoru, skritem v podhodu Ajdovščina, smo si ogledali kratek film in prisluhnili performativnemu predavanju o javnem dobrem.
Projekt obravnava vprašanje, kaj se je zgodilo s socialistično družbeno lastnino, potem ko je zakonodaja Republike Slovenije ni več prepoznavala. Kot smo izvedeli, je je bilo veliko privatizirane in nacionalizirane. Slednja predstavlja javno dobro, stvari, kot so vodovja in prometna infrastruktura, ki jih v skladu z njihovim namenom pod enakimi pogoji lahko uporablja vsakdo. Ker pa je ozemlje Slovenije razdeljeno na več kot sedem milijonov parcel, se je ob digitalizaciji katastra ogromno teh, ki naj bi bile javno dobro, situ izmuznilo. 82 tisoč, če smo natančnejši. Ti drobci so v zemljiško knjigo vpisani kot parcele, katerih lastnik je javno dobro, kar si lahko razlagamo, kot da so nekakšen lastnik samih sebe. Ker pa naša zakonodaja tega ne predvideva - njihov lastnik naj bi bila ali država ali občina - teh dvainosemdeset tisoč parcel po besedah Škerl predstavlja gliče.
Kot nam je pojasnila Urška Škerl, je gliče težko najti z enotnim iskalnim ukazom v katastru.
Ti podatki so javni, javno dostopni …
Kako sta se lotila pridobivanja podatkov in odkritih nedoslednosti v sicer natančnem katastru, pojasni programer in soavtor obsežnega projekta mapiranja Domen Kosmač.
Nej bi štimal, pravjo geodeti …
Vizualizacijo odkritih gličev sta Kosmač in Škerl pripravila v obliki fizičnega in digitalnega zemljevida. Na njem vidimo z iregularnimi oblikami poflekano površino Slovenije, ki nam - po besedah avtorice - služi kot najboljše sredstvo za streznitev od fantazij o pravljičnih deželah. Čeprav o javnem dobrem veliko govorimo in se nanj zanašamo, nemalokrat spregledamo njegov ozko opredeljeni pomen.
U bistvu zlo posplošeno uporabljamo ta izraz …
Lično potegnjene linije in skrbno razparcelirano ozemlje, kot ga vidimo v katastru, se v naravo preprosto ne preslikavajo. Kot je Škerl prikazala v prvem delu filma, belega traku ne moremo potegniti čez materialnost drevesa ali potoka, kaj šele skozi ograjo, ki jo je nekdo postavil prek parcele javnega dobrega.
Funkcija katastra navsezadnje ni veristično odslikavanje geografskih kompleksnosti, temveč parcelacija ozemlja za evidentiranje lastništva in z njim povezanih postopkov. Prostor, kakršen je ta pred Cirkulacijo2 v podhodu Ajdovščina, kjer smo se pogovarjali s Škerl, pa denimo sploh ni evidentiran. Nad nami je Slovenska cesta, ki je v kataster zapisana kot javno dobro, kaj se dogaja pod njenim površjem, pa iz katastra ne izvemo.
Kataster posnema stanje na tleh …
Želja po ustvarjanju lastnega katastra je Škerl vodila v naslednjo točko večera: srečelov. Ob vstopu v galerijski prostor smo vsi obiskovalci prejeli kopijo zemljevida, ki mapira gliče v sistemu, in številko parcele, ki nam je bila na srečelovu dodeljena v upravljanje.
Naslednji dan, v petek, 14. oktobra, se je v Cirkulaciji2 odvila tudi okrogla miza o javnem dobrem, ki je soočila mnenja in strokovno podlago treh disciplin, ki sooblikujejo podobo prostora. V pogovoru so poleg Škerl sodelovali tudi geodetinja Marijana Vugrin, krajinska arhitektka Martina Lipnik in pravnik Matija Damjan. V diskusijskem delu je bilo zaznati, da tako strokovnjaki kot publika v projektu Zemljokrog vidijo potencial za razrešitev malomarnosti prisotnih v katastru, s katerim trenutno rokujemo. Škerl je do reševanja malomarnosti v katastru zadržana, saj se s katastrom v vsakdanjem življenju le redko srečamo. V gličih, ki bi jih nova geodetska izmera in ažuriranje administratorjev odpravila, avtorica vidi drug potencial.
Jst mislm, da ne bo nč kej dost drugač kot pa do zdej …
_____________
Dogodek je bil izveden v produkciji Inštituta Egon March
Dodaj komentar
Komentiraj