Glede na to, da je oddaja Tipologije prostora posvečena odprtemu prostoru, ki je, če ni določeno drugače, skupen, torej danes izrazito selektivno globalen, se želim za definicijo ali naslavljanje prostora, kot ga imenujemo danes, posvetiti zgodovini te arbitrarne konstrukcije geo, političnega prostora.

Začenjamo serijo oddaj, v katerih bomo začeli na začetku in še ne vemo, kje bomo končali, vendar želimo doseči miselni idealni cilj, v katerem je nacionalna država največja napaka, ki smo jo ljudje izumili. 

__________

KADASTER

Večplasten problem, v nekaterih primerih pa tudi prednost državnih meja se kaže na različne načine. V zadnjem času smo soočeni predvsem s problemom upravljanja planeta Zemlja kot celote, ki je razdeljena na posamezne geografsko določene teritorije s svojo oblastjo. Prehajanje arbitrarnih in tudi z nasiljem določenih meja je pod vprašajem. Kako se je omejenost prostora zgodila in kako je meja postala država ali lastništvo? Z nomadstvom, s trgovskimi potmi, z agrikulturo, z mestnimi državami – je to le logična posledica razvoja dogodkov, tehnologije in organizacije družbe ali je koncept?

Glede na to, da je oddaja Tipologije prostora posvečena odprtemu prostoru, ki je, če ni določeno drugače, skupen, torej danes izrazito selektivno globalen, se želim za definicijo ali naslavljanje razmejenosti politično definiranih prostorov, posvetiti zgodovini nastanka teh geografskih in političnih zamejitev. Govorimo o konstrukciji geografskega prostora in ne matematičnega, ki obstaja kot neskončna 3-ravninska razsežnost določena z objektom. Zanimivo je, da se je koncept matematičnega in fizikalnega prostora razvil precej pozno. Herbert Hall Turner v The Concept of Space iz leta 1930 povzema Alberta Einsteina, da je osnovni koncept fizike ta o togih telesih in da se ideja o prostoru rodi mnogo pozneje in ni bila znana antičnim Grkom. Ti sicer poznajo polis in chôro … in topos, a o tem drugič. Gibanje tudi poznajo, a ne kot gibanje v prostoru, temveč kot spreminjanje relacije enega telesa do drugega. Koordinatno matematiko je izumil Descartes. Za Descartesom geometrični prostor dopolni Newton s tem, da telesa ne mirujejo, temveč so v gibanju v absolutnem prostoru. Miselni premik iz geometričnega v definitivno fizično realnost prostora se zgodi s Faradayem in Maxwellom. Predvidevata, da se elektromagnetni fenomeni odvijajo v etru in vplivajo na njegovo stanje. Turner se sicer sprašuje, zakaj je njegovim predhodnikom povezava med prostorom fizike in geometrije tako nedostopna. Relativnostna teorija doda trem prostorskim koordinatam še čas. Teorija enotnega polja želi združiti vse fizikalne pojave in sile v eno, izhajajoč iz lastnosti prostora. Med filozofi pomembno vpliva na dojemanje prostora tudi Kant, ki pravi, da je prostor lahko predizkustven in sintetičen. Zavrača pogled, da je prostor substanca – tvarina ali bistvo – ali pa odnos, temveč trdi, da čas in prostor nista objektivni značilnosti realnosti, temveč sta domišljena za boljšo organizacijo izkustva. 

To je dober začetek – vsiljenost koncepta prostora. Prostor pač ne obstaja po definiciji kot tak. V SSKJ beremo: »Prostor je nesnoven in neomejen, v njem so telesa in se premikajo.« Prostor je torej prazen, dokler v njem ni nečesa, kar bi ga zasedalo, določalo. Problem s predstavo o praznosti prostora nastaja med dejanskim in namišljenim prostorom. Realni prostor, ki ga niti v 3- niti v 4-dimenzionalnem ne moremo opisati, prenašamo na dvodimenzionalno ploskev. Prostor seciramo na različne vertikalne in horizontalne prereze, ustvarjamo projekcije mreže globoida na papir. Selektivna transkripcija in predstava pojavnosti dejanskega prostora je sicer lahko pripomoček za razumevanje, vendar vedno omejena z določenim robom opazovanega. Še večji problem je, ko objekt, ki je nastal v praznem prostoru, prenesemo v dejanski prostor, izpostavljen vsemu prej kot praznini. Papir je vsaj omejen in nas sili v določeno obnašanje do njegovega robu in predstavlja le ravninski izsek neskončnega prostora, ki ga digitalni kartezični omogoča.

Začenjamo serijo oddaj v sklopu Tipologij prostora, kjer je idealni miselni cilj, da je pokrajina, da ne bom novih definicij prostora izumljala, definirana kot vse kar obsega vidno polje in vse kar nas obdaja, vse v čemer se nahajamo, zato zvezna in posledično neomejena. S tem je omejevanje prostora v birokratke skupke, vodene s strani institucij v navzkrižju z naravnim pretokom snovi v biosferi. Zanima me, kako smo se privedli do tako uničujočega delovanja v smislu izkoriščanja oddaljene delovne sile, surovin vezanih na določen teritorij, izkoriščanja virov, ki vodijo v globalno segrevanje in posledično v konec (našega) sveta. 

Nedolžna nomadska ljudstva nam mediji pogosto predstavljajo kot ideal napram uničujoči industrializirani zahodni civilizaciji. Kakšen odnos do prostora so imela nomadska prazgodovinska ljudstva, sem preverjala s pregledom arheoloških najdb iz paleolitika v volumnih knjig J. B. Harleya, The History of Cartography. 

Zakaj se obračam k mapiranju? Ker deluje dvostransko. Je opredmetenje našega dojemanja prostora, ki ga želimo komunicirati drugim. S kartiranjem vzpostavimo teritorij in nujen pregled tega, kaj imamo v obdelavi, hkrati pa zemljevid postane orodje moči. Kartografija je kolonialističen projekt, je ena ključnih matematičnih tehnik, ki so jih politične elite apropriirale kot intelektualno orožje nadvlade nad prostorom, oziroma teritorijem, in vsem kar ta vsebuje. Kartografija, kot jo poznamo na zahodu, se je razvijala neenakomerno – večina ljudstev pred prihodom kolonialnih sil ne uporablja kartografskih tehnik in komunikacije prostora preko umerjene podobe. Aboridžini denimo uporabljajo topološko predstavitev, ki temelji na dejanskem in konkretnem naravnem prostoru, za razliko od projektivnega Evklidskega prostora. Ravnotako poznajo prostorske koncepte, kot so meja, notranje in zunanje, center in periferijo, levo, desno, visoko in nizko, odprto, zaprto, simetrični in asimetrični red, vendar ne rišejo zemljevidov, temveč imaginarne ali izkustvene in občutene prostorske relacije. 

Vprašanje se poraja, zakaj so stara ljudstva, ki so imela zelo dobro razvit sistem orientacije v prostoru, potrebovala grafični zapis. Gesta, po mnenju Gordona Hewesa, doseže limite komuniciranja ob koncu zgodnjega paleolitika, vendar dobi novo sredstvo komunikacije v poznem paleolitiku z risbo, sliko in skulpturo. Grafične podobe prostora, ki so potencialno lahko tudi tridimenzionalne oziroma vključujejo relief podlage, so za razliko od gesturalnih in govornih sistemov komunikacije tudi časovno vztrajnejše. Piktografske podobe so napram glasovni, zlogovni pisavi nelinearne ter lahko reprezentirajo sočasno prostorsko distribucijo dogodkov, ljudi in živali. Nakazujejo lahko pot in smer premikanja. 

Najstarejše podobe iz kamene dobe La Ferrassie v današnji Franciji so za seboj pustili neandertalci več kot 30.000 let pred našim štetjem, vendar pa jamske slikarije v paleolitiku nasploh ne vključujejo prostora. Nasprotno – za območje Evrope je značilno, da so slikarije izvzete iz prostorskega konteksta, pojavljajo se kot nepovezane podobe, brez lokalizacijskih znakov in kompozicije. Prej odnose med upodobljenim predstavljajo s superpozicijo. Harley vzpostavi tri kriterije za prepoznavanje poizkusov mapiranja prostora, saj je težko razbirati med imaginarnimi in ritualnimi podobami prostora ter abstraktnimi prikazi dejanskih značilnosti. Prvi kriterij je namera portretiranja prostorskih odnosov med objekti v prostoru, drugi je sočasnost izvedbe in tretji kartografska resničnost; te kriterije je težko izpolniti, zato se na spisku podob prostora znajde le peščica najdb iz prazgodovine. Najstarejša zaenkrat znana podoba krajine oziroma prostora, ki bi jo lahko umestili v pred-začetke mapiranja, sega v čas 25 tisoč let pred našim štetjem. Pavlov zemljevid je vrezan v mamutov okel, najden na območju današnje Češke. Geometrijska podoba linijsko in s šrafurami predstavlja okoliško krajino – reko, hribe in poti ter bivališča ob reki.

Najstarejša podoba naselja je podoba protomesta Çatalhöyük [čatalhujk]. Nekateri zgodovinarji jo razglašajo za zemljevid, saj se arheološki ostanki naselja skladajo z podobo. V ta zemljevid pa ni vključena nobena povezava z drugim naseljem ali nečim drugim v okolju. Lahko bi jo morda označii za prvo veduto. Naslikana na steno v ostanku nekdanjega bivališča je datirana v 6000 pr. n. št. Podoba mesta Çatalhöyük, ki se nahaja na območju današnje Turčije, v ozadju prikazuje vulkan tik med izbruhom v narisu, strehe hiš strnjenega naselja pa v tlorisu. Te so kvadratne in ploske, pohodne, saj je bil vstop v hišo s strehe, po lestvi navzdol. Glede na to, da med hišami ni posebne razlike, strokovnjaki interpretirajo, da je šlo za egalitarno skupnost. Ureditve posameznih enot vseeno nakazujejo na njihovo religijsko funkcijo.

Najstarejši znani topografski zemljevid, vrezan v kamen, imenovan Bedolina, se nahaja v Lombardiji. Datiran je v pozno bronasto dobo, torej okoli 1200 pred našim štetjem, ko so stare civilizacije že cvetele. Zemljevid Bedolina je precej obsežen in v tlorisu prikazuje pravokotna ograjena agrikulturna območja, v narisu pa ljudi, živali in bivališča.

Omenjeni podobi prikazujeta eksplicitni prostor. Še ena zanimiva najdba so topografske podobe, vrezane v skalovja Mont Bégo in Val Meraviglie v današnji Franciji in Italiji, kjer najstarejše podobe datirajo v čas 5000 let pr. n. št. Petroglife so upodabljali hibridno – nekateri so iz tlorisnega pogleda ali iz pogleda, ki je možen z visokega zorišča, medtem ko so drugi v narisu. Linijsko so nakazane poti ter krajinske značilnosti okolice, polni pravokotniki so uporabljeni za koče, obkrožene z na enem koncu odprto linijo, ki predstavlja kos ograjene zemlje. Površine so pikčasto šrafirane, različnih gostot in globin teksture, ali pa so prazne, ustvarjajoč nianse, kar nakazuje tudi različne kategorije zemlje. Iz tega sledi, da so že dodobra usvojili udomačevanje rastlin in živali. 

Več kot podobe nam o organizaciji prostora povedo arheološke najdbe bivališč. Prva orodja za žetev žit, odkrita v današnjem Izraelu, so stara več kot 25.000 let. Najdišče Ohalo vsebuje tudi ostanke prebivališč iz dračja, kjer je vidna organizacija zunanjega in prostora znotraj bivališč. Ognjišča so bila postavljena zunaj, prav tako so imeli dodeljen prostor za pokopavanje in odpadke. Genetske in karbonske študije nakazujejo, da se je domestikacija rastlin in živali v neolitiku selila s plodnega polmeseca na Bližnjem vzhodu, preko Balkana oziroma otokov, s hitrostjo en kilometer na leto in dosegla naše kraje – Slovenijo, severno Italijo – okoli leta 6000 pr. n. št., s prašiči, kozami, ovcami, ječmenom, lečo in ostalimi žiti ter stročnicami.

Harley prepoznava arheologa Clarenca Bicknella za edinega, ki sistematično razporeja topološke in prostorske podobe v eno od skupin upodobitev skalne umetnosti, skupaj ob podobah ljudi, rogatih bitij, orožja, plugov oz. ral, živalskih kož in geometričnih oblik. Ko me pri noveli Bobri Janeza Jalna že stisne, da vrh mogočnega močvirskega rodu predstavlja ralo in kopanje železove rude, saj bi želela, da se lovci svobodno podijo po gozdovih in jezeru, se zdi z vdorom drugih ljudstev, vzhodnjakov s Črnega morja, to nemogoče. Prazgodovinski Slovenec ni imel druge izbire, kot da se je zagrebel za svoj kos zemlje in jo obdeloval, ne glede na to, kako prepišna je okoliška krajina in kdo vse za argonavti še pride v te kraje. Ne vem, ali je na tej točki smiselno delati primerjavo prostorskih podob drugih kultur in krajev, kjer so se začele druge civilizacije ali kjer so ljudstva obstajala v preprostejših družbenih organizacijah vse do prihoda kolonialnih sil. Navsezadnje je znanstveni pogled na svet evropocentričen.

Če so evropski raziskovalci odkrili relativno majhno število topografskih podob – glede na ostale najdene artefakte in skalno umetnost v prazgodovini – ne pomeni, da ni bilo organizacije prostora. Po podatkih, zbranih na podlagi arheoloških virov, vseeno ne moremo zaključiti, da prostor v času paleolitika ni imel nobene posebne veljave, kljub temu da ni bil likovno izražen. Močno koncentrirani ostanki prednikov, najdeni na določenih točkah, in obstoj gomil kažejo na simbolno vrednost določenega prostora in akt poseganja v prostor. Očitno so se popolnoma dobro znašli z lastno orientacijo v prostoru brez kartografije ali posnemanja okolice. Med prazgodovinskimi podobami se tudi skoraj nikoli ne znajdejo rastline – z izjemo savanskih slikarij, kjer lažje razumemo pomen posameznega drevesa napram evropskim gozdovom. V evropskem prostoru drevesa začno upodabljati šele v poznem neolitiku oziroma po agrarni revoluciji. Verjetno je to povezano z akcijo ljudi, vloženo v določen moment. Lov in uboj živali sta vsekakor bolj dramatična od trganja plodov in nabiranja listja in vej rastlin, od katerih nobena ne hrope, niti jim ne teče kri. Prostor ravno tako deluje kot pasivni spremljevalec človeka, šele ko ta vanj poseže – ga omeji in začne urejati –, zanj dobi dovolj signifikanten pomen, da ga obravnava kot vrednega pozornosti tudi v svojih upodobitvah in mentalni obravnavi. Če v prazgodovini prostora niso predstavljali skozi mapiranja realnosti, pa se danes soočamo z obratnim – kartografija z golo prezentacijo pojavnega lahko močno pred-določa dojemanje sveta.

Ločnico med prazgodovinskimi in zgodovinskimi podobami prostora Harley potegne pri iznajdbi piktografske pisave. Prazgodovina upodobitev prostora se tako zaključi z uporabo pisave, z razvojem starih civilizacij, Babilonije, Sumera in Egipta. Poleg agrarne oziroma neolitske revolucije, ki paleolitik loči od neolitika, pa Vere Gordon Childe, sicer prvi predstavnik marksistične arheologije, skuje še termin urbana revolucija, s katerim označi prehod v bronasto in železno dobo. Ljudje so s pridelovanjem poljščin in udomačitvijo živali sprožili prehod iz nomadskih v sedentarne družbe. Presežki hrane so omogočali hitro rast populacije in specialistične obrtniške dejavnosti, hkrati pa tudi kastno družbo. Childe razvije deset kriterijev za mesto: velikost in gostota poselitve, specialistične dejavnosti ljudi, ki se ne ukvarjajo s pridelavo hrane in njim zagotovljeno preživetje, plačilo ali davki v naturalijah kralju ali božanstvu, monumentalne javne zgradbe, sistem zapisa in praktičnih znanosti, razvoj simbolne umetnosti, trgovanje in uvoz surovin. 

Babilonci so imeli med drugim enoto za merjenje časa potovanja, ki je trajala dvojno uro ali približno 10 kilometrov potovanja, in približno 50-centimetrsko enoto za dolžino, razdeljeno na 24 prstov. Poznali so kvadratni koren ter izračune prizmičnih in cilindričnih volumnov. V teoriji in praksi so uporabljali Pitagorov izrek, predno se je ta sam rodil. Okoli leta 2300 pr. n. št. so Babilonci uporabljali v glinene plošče vrisane načrte zemljišč in lastništva, okoliška posestva, hiše in templje, upoštevali so celo debelino sten, ulice, reke in namakalne kanale z zapisi površin. Imajo tudi »zemljevid sveta«, Imago Mundi, ki obsega Babilon in bližnja mesta, obkrožena z morjem preko katerega se raztezajo zunanja območja.

Edina topografska podoba starega Egipta je Turinov zemljevid na papirusu, iz približno 1150 pr. n. št. Mapira gore, kjer so nahajališča zlata, rudnike zlata in naselja za delavce ter povezave z Nilom in Rdečim morjem. Od sekularnih zemljevidov so ostali načrti zgradb in katastrski zemljevidi. Medtem ko je območje Nila neprekinjeno naseljeno od približno 5000 pr. n. št, se je Egipt 3100 pr. n. št. združil pod enotno vladavino kralja Menesa. Do priključitve v rimski imperij se je v Egiptu zvrstilo 31 dinastij. Posebej zanimivi so renderji vrtov, sicer pa gre v starem Egiptu predvsem za religiozno kartografijo, ki je bolj piktoralna kot planimetrična, kar onemogoča dojemanje zemljevidov kot racionalnih pripomočkov, četudi so morda bili prostorsko natančni. Med najdbami so večinoma zemljevidi mitičnih pokrajin podzemlja, vojnih dogodkov in podob iz vsakodnevnega življenja. Merjenje zemlje v Egiptu opiše Herodot, in sicer, da je egiptovski kralj Sesostris zemljo razdelil na kvadratne posesti, ki jih je letno obdavčil, hkrati pa upošteval naravne neprilike, ki so negativno vplivale na pridelek. Kaj so ljudje dobili v zameno za plačane davke, ni jasno – je to zagotavljanje varnosti, zakup parcele ali dobra podoba v božjem očesu? Herodot pripisuje izum geometrije Egipčanom z namenom merjenja zemlje, ki se je nato razširil v Grčijo. Kvadratni kubit, ki je meril približno 24 kvadratnih metrov, in stokratnik kubita, sta bila osnovna površinska enota, ki se je v Grčijo prenesla kot aroura, vendar pa v starem Egiptu ni najdenih natančnejših popisov zemlje, vsaj do prihoda Aleksandra Velikega oziroma Ptolemaja ne. Na tem mestu se lahko ustavim z zgodovinskim pregledom kartografije in podob prostora, saj smo že ves čas v nevarnosti pavšalnega in nepopolnega zajemanja kosov takrat obstoječega sveta in njegovega zgodovinjenja. 

Kljub intenzivnemu iskanju virov o koncepciji prostora in razvoju mest si s pridobljenimi posatke ne morem ustvariti neke celostne slike. Od neolitskih agrarnih vasi se navidezno v trenutku, že okoli leta 3000 pr. n. št., pojavijo mogočne civilizacije z mesti v katerih je bivalo več deset tisoč prebivalcev. Te transformacije ali urbane revolucije, kot jih poimenuje Childe, ne morem tako preprosto razumeti. Ravno to pa se mi zdi ključni trenutek inverzije prostora iz nedoločnega, prostranega in prostornega, v zakoličenega, zasedenega, izmerjenega, sploščenega in lastniškega, v prostor teritorija. Kako se je to lahko spontano zgodilo, kdo se je prvi postavil nad drugega v potrebi po organizaciji družbe? Je bila nevarnost vdora drugih ljudstev res tako grozeča? Verjetno bi bila na tej točki potrebna obdelava antropoloških tekstov, vendar se osredotočam na kataster, ki povzema pravico ali lastništvo nad zemljo. Zato se nadalje obračam k teritoriju, ki je tako konceptualen kot država. 

Kot osnovno orodje jemljem knjigo profesorja politične geografije, Stuarta Eldena, The Birth of Territory. V njej Elden gleda na teritorij bolj zgodovinsko kot politično. Teritorij razume kot politično posledico kalkuliranega oziroma izmerjenega, izračunanega prostora, kot politično tehnologijo, ki nam nudi vpogled v svetovno merilo, mondializacijo. Elden povzema Lefebvra [l’fevra], ko piše, da je teritorialnost specifična racionalizacija, ki računa z akumulacijo, birokracijo in vojsko – na unitaren, logističen, operacijski in kvantifikacijski način – je racionalnost, ki ustvarja pogoje za ekonomsko rast in moč za ekspanzijo do končnega posedovanja planeta. Prostor, v katerem merimo in zankamo površine v teritorije, je voluminozen, vseobsegajoč. Na umerjanje sveta lahko gledamo kot na evropsko blaznost mapiranja surovin. Ustvarjanje meje je po Lefebvru že samo po sebi nasilno dejanje inkluzije in ekskluzije. Smo v prostoru in prostor tu ni za nas, temveč prostor omogoča da smo. Kolonialistična kartografija nam predstavlja planet Zemljo kot dokončno izmerjeno površino s podatki o vremenu, populaciji in globalnem segrevanju. Kot bi se šele nedavno zavedeli in ne mogli več spregledati, da nismo sami na tem planetu. Odkrili smo vesoljce, ne le z Marsa, temveč tudi sodržavljane in vsa tista čudna bitja iz nepreglednih puščav in džungle. V tem smislu globalizacija ni nujno samo negativen proces. Je postajanje sveta ali, kot »bog računa, meri in se igra, svet postaja«.

Teritorij je vsekakor geografski pojem, v prvi vrsti pravno-politični, je območje, ki ga nadzira oblast. Polje oziroma področje je ekonomsko-pravni pojem. Zemljišče je pravno-politični koncept. Prst je zgodovinsko-geološki pojem. Regija je fiskalni, administrativni, vojaški pojem. Horizont je slikovni oziroma nazorni, ampak tudi strateški pojem, ideja. Ti štirje registri – ekonomski, strateški, pravni in tehnični –, vzeti skupaj, so ključni za naslavljanje politične in zgodovinske specifičnosti teritorija. »Ideja teritorija kot omejenega prostora, ki ga nadzira skupina ljudi, navadno država, je zgodovinski produkt,« pravi Stuart Elden. Seveda: prvi na trgu je vedno v prednosti, drugi na trgu se lahko od prvega uči napak, zadnji na trgu pač nima izbire. Ta si le želi svoje države. 

Na tej točki zaključim z uvodom, nadaljujem prihodnjič s pregledom nastajanja teritorija, ki se v veliki meri lahko enači z nastajanjem države.