Argentinske umetnice v avstrijski kleti

Danes vam, drago poslušalstvo, serviramo ostružke nekoč ne nujno veličastnega, pa vendarle živahnega kulturnega dogajanja. Ker živim dogodkom v notranjeavstrijskih deželah bržčas bije zadnja ura, smo se bili kot pregnanci primorani zateči onstran domačih meja. V Evropo, k severnejšim delom slovenskega kulturnega prostora, ki je bil pred dobrim stoletjem tako kruto iztrgan južnoslovanski materi z nežnih grudi. Le kakšna je sploh moč kulture, se vprašamo, ko pa so jo bili mikroskopski delčki, katerim Bog ni namenil niti duše, tako lahkotno potisnili na rob obstoja?

Po večdnevnem tavanju in lovu za kulturnimi dogodki v Gradcu, ko smo se v obupu skoraj že napravili na revmatološki seminar, so se nas Muze vendarle usmilile. Čez most, na vzhodno stran Mure, tam naj bi bil kraj, kjer kultura še živi. Oko nam je zastalo na oglasu za Ženski pogled, kot je naslovljena ena redkih razstav v teh kriznih časih, ki se je udejanila blizu starega mestnega jedra v prostorih Afro–azijskega inštituta. Ime nas ne sme zavesti, saj se poleg Afrike in Azije strastno posvečajo tudi Latinski Ameriki. Inštitut je v sodelovanju z organizacijo Centro de Edición Litográfica de Buenos Aires  gostil dela argentinskih umetnic različnih generacij, katerih pogled je – kot je povedala kustosinja in umetnostna zgodovinarka, doktorica Edith Risse – vredno izpostaviti in predstaviti avstrijski javnosti.

It is important...

V hladnem jutru smo torej v iskanju Argentine izstopili iz avtobusa številka 63 ter se znašli pri sedežu Univerze v Gradcu. Kratko pot, nič daljšo od 100 metrov, so spremljali zvoki vsakdanjega življenja in utrip srca, ki venomer močno bije za kulturo. Tok misli je prekinil le spor mestne redarke in lastnice avtomobila, ki je varuhinjo obcestnega reda ujela pri aktu globljenja. 

Končno prodremo skozi goščo vskadnanjosti do rdeče zgradbe s hladnimi kovinskimi vrati. Po tem, ko smo si nadeli maske in razkužili roke, smo bili, vstopivši v kletne prostore, primorani počakati na zbistritev rosnih naočnikov. Kaj kmalu se nam je pred zrkli razkril novi svet, stičišče številnih nazorov. Bil je to majhen pravokotni prostor. Docela bel, brez žive duše. V središču le štirje stebri, s katerih silijo v oči utrinki umetnosti.

Bele stene in stebre je krasilo petindvajset uokvirjenih grafičnih podob. Poleg prevladujočih litografij je bilo najti še odtise monotipij, leso- in linorezov ter digitalnega tiska. Kot priča katalog, naj bi nabor tehnik zrcalil zlasti brezčasnost tradicionalnih umetniških praks. Vtisi so zajemali vse od naturalističnih do abstraktnejših podob. 

Vendar pa to nikakor ni bil sterilen razstavni prostor. V njem kultura zares prebiva med ljudmi. Atmosfero našega ogleda je ustvarjalo glasno brnenje pralnih strojev iz sosednjih sob – v zgradbi ima namreč svoje prostore tudi študentski dom. Središčno prizorišče je obkrožalo več vrat, vsa v prelepi krvavo rdeči barvi. Le kam vodijo? Ena v žensko in druga v moško stranišče, tretja v sobo za zabavo in četrta v prostore avstrijske katoliške mladine. Ko nas že zasrbijo roke, se slednjič odločimo in izberemo zadnja, aluminijasta vrata, ki nas končno izpustijo na ljubo prostost.