Deset let Igluja, aleluja!
Dejmo mal glasnej, a se slišimo …
Pozdravljeni v petkovem Kulturnem obzorniku, v katerem bo – če tega še niste razbrali iz uvodnega repa Urha Mlakarja – govora o desetletnici skupine Improvizacijsko gledališče Ljubljana, krajše Iglu, ki smo jo minulo soboto obeležili v Menzi pri koritu. Svoj prvi jubilej so Iglujevci in njihova zvesta publika praznovali s sodelavci, ki so se jim v zadnjih desetih letih pridružili na delavnicah in tedenskih nastopih. Izmenično so s sedmimi improvizatorji in sedmimi improvizatorkami uprizorili različne izzive, od katerih velja omeniti predvsem sinhronizacijo filma Zaljubljeni terminator in improviziran hitič o računovodjih. Predloga za oba izziva sta kakopak prišla iz občinstva. Kot pa se za deseti rojstni dan spodobi, sta nas na koncu čakali še dve torti, ena sadna, druga čokoladna.
Improvizacijsko gledališče, ki je v slovenski kulturni prostor prišlo v začetku devetdesetih z Gledališčem Ane Monro v KUD-u France Prešeren, se je v zadnjih treh desetletjih v Sloveniji kar udomačilo, k čemur so znatno prispevale iniciative monrojevcev, kakršna je bila Impro liga. Nato so se znotraj KUD-a France Prešeren oblikovale Šolska impro liga, krajše ŠILA, kasneje pa še Mala impro šola, krajše MIŠ, improvizacijski festival Impro brez meja, ki se je kmalu preimenoval v festival Goli oder, ter Maestro, licenčni tekmovalni format impro gledališča, ki so ga v Slovenijo pripeljali prav Iglujevci. Kako pa se je njihova zgodba začela?
Leta 2013 je bil impro v Sloveniji že kar dobro zakoreninjen, zaradi česar ni presenetljivo, da so Iglujevci uspešno zaštartali svoj program. Kar pa je presenetljivo, je to, da v njem že deset let vztrajajo kot organizacija brez zunanjega financiranja. Kar je pomenljivo tudi v navezavi na dejstvo, da je nekdanji epicenter ljubljanskega impra – KUD France Prešeren v Trnovem, leta 2013 zaprl svoja vrata. Kako so se Iglujevci lotili »poslovnega načrta«?
Milčinskega, Sodnika in Frankla lahko denimo vidimo v RTV-jevi mladinski oddaji Osvežilna fronta, Frankla tudi v zasedbi SBO. Da pa je Iglujevcem impro v svojih raznih odvodih lahko primarni vir dohodka, pa je pri nas še vedno prej izjema kot pravilo. Večina drugih improvizatorjev živi dvojna življenja.
Rok Štemberger, ki Iglu spremlja že do njegovega nastanka, pove še, zakaj ravno Iglu.
O svojem brendu razmišljajo tudi Iglujevci.
Kako pa na Iglujev brend gledajo drugi improvizatorji?
Rok Štemberger, Mojca Frim, Katja Sterle in Gašper Stojc, ki smo jih po sobotnem nastopu ogovorili, pa niso edini, ki so v zadnjem desetletju sodelovali z Iglujem. Nekaj številk našteje še Vid Sodnik iz Igluja.
Da pa ne bomo samo slavnostno razposajeni, omenimo še vselejšnjo težavo neodvisne kulturne produkcije: infrastrukturo.
Ostanejo nam še voščila udeležencev in udeleženk.
Dodaj komentar
Komentiraj