Dokumentaristična pustolovščina
Da vam povem del moje zgodbe...
Dragi poslušalci, drage poslušalke. Slišali ste izsek iz kratkega dokumentarnega filma Zdenkine štenge. Komično začinjene življenjske zgodbe, skozi katere pronicajo sledovi grenke preteklosti, je skupaj z ekipo na filmski trak ujel Aleksandar Tadić. Zdenkine štenge so le eden izmed štirinajstih filmov, ki smo jih lahko videli na zaključni projekciji letošnje jubilejne dvajsete edicije mednarodne delavnice dokumentarnega filma Dokku. Več kot štirideset mladih nadobudnih filmskih ustvarjalcev z različnih koncev Evrope je konec julija za trinajst dni zasedlo prostore mladinskega centra v Krškem in se v organizaciji Luksuz produkcije podalo na lov za družbeno relevantnimi temami. Kako so jih spojili v estetsko in formalno raznolike avdiovizualne stvaritve, pove Aleksandar Tadić.
Udeleženci se v skupino povežejo z nekaj nepoznanimi ljudmi, s katerimi jih druži ljubezen do filma, razločujejo pa morda kulturno ozadje, raznolike ustvarjalne izkušnje, pogledi in zanimanja. V okolju, v katerem se morda znajdejo prvič, se poskušajo zediniti glede teme, ki jo bodo v naslednjih dneh lovili na filmski trak. Pri zbiranju materiala so pogosto prepuščeni negotovosti naključij in vprašljivi dostopnosti, režijski pristop in vizualna estetika končnega izdelka pa improvizaciji, učinkovitosti komunikacije ter zmožnosti za krmarjenje med različnimi pogledi.
Poleg Aleksandra Tadića in študenta montaže Jakoba Vogrinca mnenje o izrazitem ustvarjalnem potencialu, ki ga prinaša tovrsten časovno skoncentriran in nizkoproračunski filmski pristop, deli tudi udeleženec z Irske, Callum Cunningham.
I think sometimes we get too...
Delavnica Dokku je ena redkih priložnosti za filmsko izobraževanje, ki se bolj kot na zaključni izdelek osredotoča na ustvarjalni proces. Dokku udeležencem omogoča spoznavanje z vsemi aspekti filmskega ustvarjanja: od razvoja zgodbe, snemanja in montaže do obdelave zvoka. Udeleženci so tako od jutra do večera potopljeni v svet kinematografije: tekom dneva razvijajo filmsko idejo, zvečer pa se družijo ob filmskih projekcijah. Zakulisje delavnice nam odstreta producent Luksuz produkcije Tom Gomizelj ter mentorica Dženi Rostohar.
Format je ta, da izberemo nekje ponavad 30, 40…
Mentorji na Dokkuju so že od samega začetka uveljavljeni filmski ustvarjalci. Letos so udeležence mentorirali direktorja fotografije Jure Černec in Tadej Pernuš, režiserja Marko Cvejić in Miha Zajklar Možina ter montažerki Rožana Švara in Marija Kovačina. Starešina delavnice je predstavnik jugoslovanskega črnega vala, srbski režiser Želimir Žilnik, ki je že štiri desetletja v ospredju družbeno in politično angažirane evropske kinematografije. Mentorsko delo poleg svetovanja udeležencem v procesu nastajanja filmskih kreacij vključuje tudi organizacijo posameznih delavnic, kot je delo s kamero. Mentor je bil tudi Nemanja Babić, sicer docent na katedri za filmsko in televizijsko montažo na akademiji umetnosti v Zagrebu. Predstavil je izzive, s katerimi se najpogosteje soočajo mladi filmski ustvarjalci.
Za ljude koji prosto neznajo kako…
Nastali filmi, prikazani na zaključni projekciji, odražajo raznolikost obravnavanih tem, režijskih pristopov in vizualnih estetik. Te najpogosteje zaznamujejo kreativna drznost, eksperimentalnost in raziskovanje filmske forme. Poleg observacijskega in participatornega obravnavanja izsekov realnosti smo v filmu The Spirit of the Workshop Tesse Sheile Rupasinghe lahko videli tudi metadokumentaristični pristop, ki v avtoironični formi dokumentira življenje na delavnici. Ali pa Film Marka Plejića, ki se prek montažnih stilov spogleduje z estetiko foto albuma. Igrani partizanski film, poln borbenega patosa in markantne igre glavnega igralca Luke Mirkovića, je v že tako razgibano paleto umestil Viktor Radić, Tessa pa ji je pridodala še bizarni glasbeni video Reptiles Among Us. Glasba zanj je nastala na sami delavnici. O nemem dokumentarcu Silent Hours, ki liminalno naravo železniške postaje spremlja skozi vizuro odmaknjene, kontemplativne estetike, spregovori soustvarjalec Martin Pavunc.
Kako filmsko pokrajino, nastalo na delavnici, vidi Nemanja Babić?
Filmi so zaista dosta različiti…
Filmi družbene teme vsebinsko razpirajo na različne načine. Nekateri se v participativni formi osredotočajo na karakterno izrazitega protagonista, njegove čustvene odzive in interakcije z ustvarjalci, kakor smo to lahko videli pri Zdenkinih štengah, drugi pa se osredotočajo na podrobnejši prikaz širše stigmatiziranih družbenih praks in idej. Mednarodna skupina filmskih ustvarjalcev je z dokumentarcem o participativni ljubljanski avtonomni coni Plac osvetlila kolektivno družbeno idejo zasedanja javnega prostora. Druga pa se je z osredotočanjem na enajstletnega dečka, ki se šola doma, podala na pot destigmatizacije tovrstne alternativne oblike učenja.
Izmed nabora filmov, ki se lotevajo neposrednega naslavljanja družbenih fenomenov, je izstopal film Razcepljene konice Hannah Koselj Marušič, ki se kritike diktata videza loteva prek seciranja lastne zasebnosti in skozi izrazito avtorsko poetiko.
Nekatere filme po delavnici čaka tudi festivalsko življenje. Luksuz produkcija namreč filme redno pošilja na filmske festivale, kot so FeKK v Ljubljani, Dokudoc v Mariboru ali Kino Otok v Izoli. Vsako leto se z nekaj filmi predstavijo tudi na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Ko je na 16. ediciji festivala leta 2013 osem filmov z delavnice našlo mesto v tekmovalnem programu, njihov ustvarjalni doprinos na avdiovizualnem področju ni ostal neopažen, saj so prejeli Vesno za posebne dosežke. Tako vsako leto znova dokazujejo, da avdiovizualno usposabljanje mladih lahko rezultira v relevantnem ustvarjalnem doprinosu. Kako pa Tom Gomizelj vidi razvoj delavnice dokumentarnega filma v prihodnosti?
Letos smo prvič paralelno peljali…
*Foto: Arhiv Luksuz produkcije
Dodaj komentar
Komentiraj