Z nastopom sivega in meglenega dela jeseni smo prestopili v čas, ki nas s pritiskom melanholije vodi nazaj z obal in vznemirljivih potovanj v varno – četudi pogosto preplačano – zavetje naših brlogov. In kinodvoran. V Slovenski kinoteki si ne bi mogli izbrati boljšega časa, da ljubiteljem filma omogočijo ogled kar dveh retrospektiv velikih režiserjev, ki se kljub svoji različnosti na mnogih mestih slogovno in tematsko prepletata. V začetku oktobra so v Kinoteki odprli retrospektivo katalonskega režiserja Marca Reche, v okviru katere si bomo ta petek lahko ogledali še zadnji film z naslovom Prostost. Prejšnji četrtek pa je sledilo še odprtje retrospektive nedavno preminulega iranskega režiserja Abbasa Kiarostamija, ki bo na sporedu Kinoteke do 9. novembra, svoj odtis pa bo pustila tudi v decembru, ko bodo v Kinoteki prikazali Kiarostamijev zadnji celovečerec, posthumno izdano filmsko meditacijo z naslovom 24 slik.

Abbas Kiarostami, rojen leta 1940 v Teheranu, se je s filmom začel ukvarjati šele v svojih tridesetih. Svoj filmski slog je razvijal z izkušnjami, ki jih je v zgodnjih letih svojega življenja pridobil z drugimi oblikami umetniškega ustvarjanja, predvsem s slikarstvom, grafiko in fotografijo - mediji, ki se tudi sicer v njegovih filmih pogosto pojavljajo. Iranski umetniki so v času vznika Kiarostamijeve filmske umetnosti bíli boj s politično cenzuro, zaradi katere, kot zapiše filmski kritik Denis Valič na straneh Slovenske kinoteke, »sodobnejšim medijem, kakršen je film, ni bil dan avtohton razvoj in posledično so dolga leta prevladovala dela, ki so klišejsko replicirala zahodne žanrske vzorce«. Kiarostamijevi filmi so poetični, a hkrati revolucionarni. Njegov filmski slog ni nastal v vakuumu umetniškega genija, ampak v konkretnih produkcijskih okoliščinah, zaradi katerih je bil Kiarostami prisiljen iskati inovativne načine tako snemanja kot tudi pripovedovanja. Kot nam je povedal filmski kritik in urednik filmskega programa v Kinoteki, Igor Prassel, so mejo med igranim in dokumentarnim filmom pred Kiarostamijem prevpraševali že drugi režiserji, predvsem predstavniki italijanskega neorealizma, vendar pa je Kiarostami to počel na popolnoma svojstven način, kar izhaja tudi iz specifičnih produkcijskih pogojev, s katerimi se je soočal v prvem obdobju svojega ustvarjanja.

izjava

Kiarostamiju je inovativnost kmalu prinesla obilico nagrad, s tem pa tudi mednarodno prepoznavnost. Leta 1997 je za film Okus češnje prejel nagrado zlati lev na festivalu v Cannesu. Na prelomu tisočletja pa se je preselil v Francijo, kjer je dobil možnost za številne večje filmske projekte, med katerimi v retrospektivi zaradi svoje priljubljenosti najbolj izstopa film Overjena kopija iz leta 2010. Kljub temu da so bili njegovi mednarodni filmski projekti finančno precej bolje podprti, njegovim kasnejšim filmom ne umanjka osebna, avtorska nota, ki je najopaznejša v avtorjevem prevpraševanju meje med izvirnikom in kopijo, pristnostjo in zaigranostjo ter dokumentarnim in igranim filmom. Vse te zabrisane meje nam skozi Kiarostamijev opus izrisujejo njegove razmisleke o vlogi umetnika v družbi. Ti razmisleki se na narativni ravni največkrat kažejo prek zgodbe počasnega in pogosto melanholičnega soočanja protagonista z realnostjo njegovega lastnega družbenega sveta. Čeprav nam Prassel našteje številne splošne značilnosti Kiarostamijevih filmov, nas tudi opomni, da je pri Kiarostamiju nehvaležno govoriti o uniformnem slogu:

izjava

V naslednjih tednih si bomo lahko v Slovenski kinoteki ogledali še osemnajst Kiarostamijevih filmov. Poleg najbolj intimnih in inovativnih filmov, ki jih je posnel v Iranu, in mednarodnih uspešnic bomo lahko videli tudi njegove kratke filme in dokumentarce, ki so mu jih posvetili drugi režiserji. Dokumentarec z naslovom Kiarostami by Kiarostami režiserja Mojdeha Familija bo na sporedu že to soboto. Dan prej, v petek, 29. oktobra, pa si bomo lahko v Kinoteki ogledali še zadnji film iz retrospektive Marca Reche z naslovom Prostost. Več o njem nam je povedala urednica filmskega programa Slovenske kinoteke, Varja Močnik.

izjava

Retrospektiva Marca Reche je bila načrtovana za poletje, vendar so se jo organizatorji zaradi zapletov s protikoronskimi ukrepi odločili uvrstiti v oktobrski program. V tej nesreči, tako kot pregovorno v mnogih, se skriva tudi srečno naključje, kajti filme obeh ustvarjalcev poleg oznake »filmski realizem« združujejo številni podobni motivi in teme, ki jih naslavljata v svojih filmih. Oba za svoje glavne protagoniste, ki jih postavljata v intimen odnos do družbenega in naravnega okolja, pogosto izbirata otroke in naturščike, s čimer prevprašujeta tanko mejo med resničnostjo in domišljijo, med dokumentarnim in igranim filmom.

Pisal je Jaka.

Naslovna slika prispevka je vzeta iz Kiarostamijevega filma Veter nas bo odnesel s seboj (Bad ma ra khahad bord).