Glasba za film in glasba ob filmu
Spoštovano poslušalstvo, dobrodošlo v današnjih Kulturnih novicah. Danes je na našem radarju glasbena spremljava nemega filma. K razmisleku o tej temi nas je spodbudil cikel projekcij Kino-uho v Slovenski kinoteki. Lansko sezono so predstavili cikel Kino-pravda sovjetskega režiserja Dzige Vertova – vse projekcije pa so z živo glasbo opremili različni glasbeniki.
Poleg pričakovanja zadnje projekcije v ciklu Kino-uho pa decembra pričakujemo tudi novo partituro za glasbeno spremljavo filma Nosferatu. Ob stoletnici klasike režiserja Murnaua pripravlja hišni pianist Slovenske kinoteke Andrej Goričar novo orkestralno spremljavo filma. Goričarjevo glasbo za prvi slovenski celovečerec V kraljestvu zlatoroga lahko slišite v ozadju današnjih novic. Goričarja smo vprašali, kako kot pisec partiture ali spremljevalec v živo začne ustvarjati glasbo za film.
Goričar poudarja, da poskuša tudi pri komponiranju ohraniti nekaj spontanosti improvizacije.
Tako pri pisanju partiture kot pri spontani spremljavi se glasbenik znajde v enaki situaciji: kako vzpostaviti odnos med zvokom in podobo? Kako najti razmerje, v katerem se glasba in film najbolje ujemata? O tem smo se pogovarjali s Tomažem Gromom, kontrabasistom, ki je glasbeno pospremil eno od letošnjih projekcij Dzige Vertova:
Ali lahko postane glasba preveč dominantna in prevzame podobe zgolj kot svoje ozadje? Kaj pa obratno, ali lahko glasba postane nič več kot enoznačna ilustracija podob? O ilustraciji, ki podvaja podobo, pravi Goričar:
Nekoliko drugače pa o težavnosti glasbene ilustracije razmišlja Grom:
Razvoj glasbe, ki spremlja nemi film, povzame Igor Prassel, urednik filmskega programa Slovenske kinoteke:
Cikel projekcij Kino-uho pa bo, če ministrstvo da, naslednje leto zaživel tudi v zgoščeni festivalski obliki. Napoveduje Prassel:
S Kinoteko upamo tudi mi.
Pisal je Oskar.
Dodaj komentar
Komentiraj