Gledališče k ljudem
Prejšnji teden je premiero doživela predstava Umirajoči bog Triglav magistrske študentke gledališke režije, Mojce Madon.
Da smo si predstavo Umirajoči bog Triglav lahko ogledali, smo se morali zapeljati v Vipavsko dolino, natančneje v Kulturni dom Šempas, ki tamkajšnje lokalno prebivalstvo že skoraj 80 let združuje ob najrazličnejših prireditvah.
Avtoričina predstava je posebej zanimiva zaradi odločitve, da gledališki dogodek umesti v okolje izven kulturnih središč. Z omogočanjem dostopa do umetniškega izraza tudi tistim, ki redkeje zahajajo v gledališče, nasprotuje umetniškemu elitizmu in izkazuje željo po demokratizaciji umetnosti. Tovrsten produkcijski eksperiment je odraz angažiranega avtorskega pristopa, ki ga omogočajo svobodnejši ustvarjalni okviri magistrskega projekta. Po vstopu na trg dela se profesionalni gledališki ustvarjalci tovrstnih odvodov lotevajo redkeje; temu botruje predvsem diktat profitabilnih produkcijskih usmeritev in estetskih specifik institucionalnih gledališč.
Ob neklasičnih uprizoritvenih postopkih, ki z direktnim nagovarjanjem občinstva in razgibano prostorsko postavitvijo vzpostavljajo tesnejšo vez z občinstvom, se Umirajoči bog Triglav v lokalno okolje umešča tudi z izrazito vsebinsko nanašalnostjo, ki jo črpa iz Bevkove povesti. Ta je z zgodbo o bojeviti kobariški staroselski družini, ki se upira nasilnemu pokristjanjevanju, alegorično spregovoril o svojem času: o izkušnji primorskega naroda pod fašistično okupacijo. A avtorica ne poseže po neposredni dramatizaciji pripovedi, temveč jo izkoristi kot asociativni vstop v okolje, ki je sooblikovalo njeno lastno identiteto.
Poleg igralcev Marjute Slamič, Tamare Avguštin, Ivane Percan Kodarin, Maje Poljanec Nemec, Žige Saksida ter Blaža Šefa v uprizoritvi nastopi tudi režiserka sama: kot katalizator uprizoritvenega materiala prehaja med tremi vlogami; je ena izmed likov v zgodbi, je pripovedovalka, ki razgrinja Bevkovo pripoved, in je otroška različica sebe, prepoznavno določena z izrazitim primorskim narečjem. Rezultat osebnega pristopa je tako preplet avtofikcije z že obstoječim literarnim besedilom, vezljivost med njima pa ustvarja spominska asociativnost, ki določa tudi dramaturgijo uprizoritve. Ta Umirajočega boga Triglava preobraža v zgodbo o odraščanju in iskanju odsevov lastnih občutenj ob pogledu nazaj v otroštvo.
Izrazita je tudi žanrska raznolikost, ki predstavo oblikuje v svojevrsten estetski konglomerat: vzpostavitveni zametek vaške burke, ki ga določata okolje in karikiran igralski pristop, se v nadaljevanju razplasti z raznolikimi gledališkimi postopki: s prepletom Bevkove pripovedi, stiliziranih gledaliških slik, komike in tragike.
Avtorica izkušnje italijanske okupacije, kulturne asimilacije in izgube jezikovnih pravic, ki tvorijo hrbtenico pripovedi, ne želi obujati z namenom pogrevanja zgodovinskih mednacionalnih sporov. Tako poosebljen pobeg v zgodovino, sicer lasten Bevkovi povesti, služi proizvajanju distance, ki omogoča problematizacijo sodobnih vzporednic ideoloških in verskih spopadov.
Sodobna eksploatacija naravnega sveta in brezobzirnosti do podnebnih sprememb je v predstavi naslovljena ob primerjavi s položajem, ki ga je narava zavzemala v staroverski kulturi.
Poleg razpiranja univerzalnih problemskih žarišč Mojca Madon v uprizoritev vključi tudi kritično refleksijo nekaterih patriarhalnih vzorcev in prepričanj, močneje zakoreninjenih v ruralnih okoljih.
Predstavo Umirajoči bog Triglav naseljujejo emancipirani ženski liki, ki kljub močnim ideološkim pritiskom svojega časa ohranjajo samosvojost. Tako uprizoritev razpira razlike med spoloma na način, ki se upira poziciji žensk kot žrtev.
In kako se je na premikanje mej odzvalo občinstvo?
#Foto: Peter Uhan
Dodaj komentar
Komentiraj