Iz smetnjaka

Kulturna ali glasbena novica
7. 10. 2021 - 15.10

Prejšnji petek smo obiskali Slovensko kinoteko, ki je v sodelovanju z Revijo Ekran prikazala slovenski film Ksana. Film režiserja Dejana Baboska, najbolj znanega po nedavnem partizanskem filmu Preboj, je bil v kinu prikazan šele tretjič. Slovenski film iz leta 2017, prikazan šele tretjič?! ‒ si morda mislite ‒ gotovo mora biti grozno slab! Morda res, a če je bil pred petkom le dvakrat prikazan zato, ker je slab, pa je bil tretjič prikazan prav zato, ker je slab.

Projekcijo je uvedel filmski kritik Robert Kuret, ki je film predstavil kot pravi avtohtoni slovenski treš, kot našo domačo camp ekstravaganco. Kot film, ki ne upošteva pravil kontinuitete in konec koncev niti pravil osnovne logičnosti in neprotislovnosti. Gre, skratka, za film, ki deluje po načelu: ni dovolj, dokler ni preveč. Dokler ni preveč citatov Jezusa Kristusa, preveč jointov in preveč nelogičnih nepojasnjenih geografskih premikov ‒ kako smo se nenadoma z vrha Nanosa prestavili ob morje?

A kot je še predobro znano, ima zgodovina slovenskega filma celo plejado absurdnih zapletov, slabe igre ter nelogičnih in napačnih rezov: zakaj, torej, je želel Kuret pokazati prav film Ksana?

Izjava

Prav neokrnjena zabava, ki jo lahko treš film vzbudi v gledalcu, je ena glavnih točk, ki zanima Kureta pri Ksani in treš filmu nasploh. Zabavo ob trešu Kuret teoretsko utemelji z estetskim in sociološkim pogledom:

Izjava

Nekateri teoretiki razumejo treš film tudi s perspektive, ki jo Kuret imenuje sociološka: gre za pristop, ki nastanek treš filma razume predvsem kot posledico pomanjkanja finančnih sredstev. V tem pogledu so treš filmi tisti, ki nimajo proračuna, da bi en prizor ponavljali 50-krat, ampak so ga lahko posneli le nekajkrat. A Kuret vidi možnost zanimivejših izpeljav v razmisleku, ki izhaja z estetske perspektive:

Izjava

»Objestni film« ali pa kar »prfuknarija«, kot pravi Kuret, se lahko torej definira s svojim posmehovanjem »resnemu« filmu. Recimo kanoniziranim modernističnim mojstrovinam kakega Antonionija ali Tarkovskega ‒ katerih filmi se napajajo prav pri »overthinkanju«, od katerega nas treš osvobaja.

Pri tem je ironično, da smo v petek gledali Ksano prav na platnu, ki največ gledalcev privabi s projekcijami kanoniziranih modernistov. Odgovorna urednica Revije Ekran in sodelavka Kinoteke Ana Šturm razlaga, kako treš in art film nista nujno v popolni opoziciji:

Izjava

Ob tem se za povsem prepustno pokaže meja med ciničnim posmehovanjem in iskrenim smehom. V skupini gledalcev, ki se je glasno posmehovala napakam in nelogičnostim filma, sem se začel spraševati, ali se smejimo s filmom ali filmu.

Izjava

Kljub nihanju med empatičnim in ciničnim smehom pa se Kuretu zdi, da vsaj Ksano pred cinizmom obvaruje strast ‒ strast, ki je poskrbela, da je film sploh nastal, pa čeprav brez vsakršnih sredstev Slovenskega filmskega centra.

Izjava

Ciniku prepričanje, da je nekaj narejeno izključno iz strasti, gotovo zveni absurdno. A morda je nekaterim gledalcem na petkovi projekciji poleg ciničnega smeha ostal tudi občutek, da je moral film Ksana nastati malo bolj nujno kot nekateri veliko lepše posneti slovenski filmi. Kdor bi si želel ogledati Ksano, bo geslo za spletni ogled našel na režiserjevem Facebooku.

 

Lokalne objestne filme rad gleda Oskar.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness