Ko od božiča do pepelnice ni porok
Pozdravljeni v današnjih Kulturnih novicah. Verjetno se sprašujete, kaj so novinarji vaše najljubše kulturne redakcije počeli za maškare. Na odgovor smo vas pustili čakati, saj smo se na pustni torek odpravili nikamor drugam kot na – Gorenjsko.
Zgodovinski kontekst vleke ploha
Ploh seveda ni polh, temveč deblo, drvo, hlod, skratka. Medtem ko smo reševali konceptualne nesporazume, se je na polju zbralo že lepo število zamaskiranih in dobrovoljnih domačinov, ki so prav tako kot mi pričakovali prihod zvezde popoldneva: ploha.
Na pustn tork je vleka ploha...
Med čakanjem in čebljanjem smo nehote spoznali tudi nekaj zamolčanih resnic o … Prešernu.
Po tem, ko Begunjci in Begunjke ogromen ploh trudoma zvlečejo na mesto, ki so mu ga pripravili na izpraznjenem in skrbno ograjenem parkirišču, smo priča hipni kontemplaciji o običaju in napovedi nadaljnjega programa – kar v verzih.
Kovancev se pač ne spodobi šteti ‒ ploh je treba spoštovati. Po dolgem pogajanju se najdeta junaka – Tomaž in Janko –, ki postavita ceno, kot se spodobi.
Med pomenkovanjem z begunjskimi fanti se nam pridruži še vrli gospodar, ki je šenkal smreko za ploh.
Begunjci si bodo s plohom priskrbeli ornk pojedino. Nam krofov sicer niso hoteli dati, ker nismo bili našemljeni. Bomo pa naslednjič ‒ dandanes se, kot pravijo, tako ali tako nihče več ne poroča, tako da ploharija ne bo šla nikamor.
Za ploh niso mel ne Oskar, ne Minka, ne Maja.
Dodaj komentar
Komentiraj