Prejšnji teden je zahod pretresla nova polemika, tokrat – presenetljivo – povezana s poezijo. Pri nizozemski založbi Meulenhoff načrtujejo izid zbirke »The Hill We Climb«, katere avtorica je dvaindvajsetletna temnopolta Američanka, nositeljica ameriškega častnega naziva mlade pesnice in večkratna nagrajenka Amanda Gorman, ki je s pesmijo, ki nosi isti naslov kot zbirka, nastopila celo na predsedniški inavguraciji Joeja Bidna. »So far so good,« bi rekli Američani – in tako bi najbrž tudi ostalo, če ne bi založba po mnenju dela zainteresirane javnosti storila hude napake in za prevajalko zbirke izbrala devetindvajsetletne belopolte nizozemske pesnice, lanske prejemnice mednarodne knjižne nagrade booker, Marieke Lucas Rijneveld. Kontroverza je po poročanju številnih svetovnih medijev, kot so The Guardian, New York Times in domači MMC, ki ju je pokorno prepisal, nastala, ker je založba za prevajanje poezije temnopolte avtorice izbrala belopolto osebo.

Pa je problem res v barvi kože nesojene prevajalke, kot poroča večina medijev, ali so ti zgodbo namenoma senzacionalizirali v iskanju dobičkonosnih klikov? Za kontekst in ozadje zgodbe smo se obrnili na prevajalko Stašo Pavlović, ki iz nizozemščine prevaja in na Nizozemskem tudi živi.

Izjava

Prevajalka Katja Zakrajšek, ki je doktorirala z dizertacijo na temo sodobne afriške književnosti – to tudi sama prevaja –, meni, da je načrtovani prevod med drugim problematičen tudi s strokovnega vidika.

Izjava

Prevajalec Iztok Ilc je nekoliko bolj zadržan.

Izjava

Zaradi pritiskov javnosti je Marieke Lucas Rijneveld od prevoda že odstopila, založba pa je po njenem odstopu ubrala za piar najvarnejšo pot ‒ oznanila je, da bo za prevod zbirke imenovala delovno skupino več prevajalcev.

Kulturne novice je pripravljal vajenec Lenart, pomagal pa mu je Vid Bešter.