KULTIVIRANE OSMRTNICE
Ritualne čase decembrskega rojstva in sestopa božjega v človeško telo so tokrat zaznamovale tudi smrti. Kulturne novice vse bolj postajajo osmrtnice, metaforično in dobesedno. Pred kratkim se je z opustošeno zemljo zlil režiser in dramatik Dušan Jovanović, ki si ga je vredno zapomniti predvsem kot enega izmed ustanoviteljev Gledališča Pupilije Ferkeverk, alternativnega, eksperimentalnega in amaterskega gledališča. Pupilčki so bili politični, študentski aktivisti, ki so bili ustvarjalni del ljubljanskega študentskega gibanja med letoma 1969 in 1972. Prva predstava tega kolektiva, Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk, je nastala prav v Jovanovićevi režiji, sam pa je kasneje deloval tudi na neodvisni mariborski gledališki sceni, natančneje v Pekarni. Slednja je propadla zaradi spora z oblastjo in problemov s financiranjem, finančni pritisk kot ena izmed oblik političnega obračunavanja z »neprimerno« gledališko umetnostjo pa vztraja tudi v današnjem času.
Jovanovićeva smrt je rojstvo spomina na gledališko alternativo, koronski čas pa razprtje vprašanja, kako še naprej ohranjati živost gledališča in razumeti njegovo družbeno vlogo. Prav amatersko in družbeno angažirano gledališče je tisto, ki še naprej verjame tako v spremembe gledalk in gledalcev kakor tudi v spremembe ustvarjalk in ustvarjalcev. Eden izmed inovativnih predlogov je bil zagotovo manifest italijanskega režiserja Gabrieleja Vacisa. Slednji v manifestu zapiše, da je prav koronski čas obdobje, ko je treba gledališča zares odpreti. Čisto zares odpreti zanj pomeni imeti odprta vrata vsak dan v tednu, skoznja povleči prepih ulice, gledalke in gledalci pa bi lahko v dvorane vstopali kadarkoli. Novo odprtje pomeni zaprtje elitistične pozicije gledališča, pomeni izruvanje sedišč, da je v dvorani možno le še stati. Stoječe in stoječi lahko tako aktivno soustvarjamo nov mikro-svet, oder se razpre v prostor, postane igralnica, ustvarjalnica, govorniški oder, prostor frustracije, politike, fascinacije.
A to je igralnica v naših mislih, realnost zaprtih gledališč pa je drugačna. Kako so naša gledališča resnično vpeta v državni aparat in koliko možnosti imajo za spremembe, smo spraševali producentke in producente različnih gledališč. Nekaj o trenutnem stanju mariborskega umetniškega kolektiva GT22 nam pove producentka GT22, Nika Bezeljak.
Ker je program GT22 financiran s strani Ministrstva za kulturo, s financami ni imel toliko težav. Več skrbi povzroča predvsem prihodnost, o njej spet Bezeljak.
Kako se s situacijo spreminja vloga gledališča znotraj skupnosti, nam pove Bezeljak.
Gledališki kolektivi se te dni sprašujejo predvsem o tem, kako misliti gledališče na ekranih, kaj to pomeni za igro, režijo in dramaturgijo predstav ter koliko se z online streami sploh lahko približamo skupni izkušnji in magiji gledaliških dogodkov. Nekaj besed o nastali situaciji nam je za konec namenila tudi Tamara Bračič Vidmar, producentka Zavoda Bunker.
Dodaj komentar
Komentiraj