Monalisa se vrže v prostitucijo
V Ljubljani in še nekaterih drugih mestih po Sloveniji poteka že 37. edicija Festivala LGBT filma. V letošnjem festivalskem naboru prevladujejo evropski filmi, nekaj pa je tudi južnoameriških in azijskih. V oči bije dejstvo, da je program letošnjega festivala v primerjavi s prejšnjimi edicijami precej okrnjen. Razloge za to komentira član organizacijske ekipe Brane Mozetič.
Do dodatnih organizacijskih zapletov in finančnih primanjkljajev je prišlo, ker je nemško veleposlaništvo v Ljubljani v zadnjem trenutku umaknilo podporo festivalu. Za to potezo so se odločili, ker se niso strinjali s predvajanjem eksplicitnih filmov nemškega režiserja Jana Soldata. Po Mozetičevih besedah gre za homofobijo in poskus posega v uredniško politiko festivala. Uredništvo si sicer prizadeva za kar najbolj raznolik prikaz LGBT podob, tudi če so te za heteronormativno javnost neprijetne. Dva sklopa Soldatovih kratkih filmov si tako vseeno lahko ogledate v soboto v Kinoteki in v nedeljo v klubu Tiffany. Poleg pravkar omenjenih zapletov z institucijami pa Mozetič opaža, da je tudi število udeležencev na festivalskih dogodkih relativno nizko.
V sklopu spremljevalnega programa festivala je včeraj v knjigarni Konzorcij potekal pogovor ob izidu slovenskega prevoda zbirke kratkih zgodb Ivána Monalise Ojeda. Zbirka z naslovom Ista štimunga, forever je v prevodu Luke Pierija izšla pri založbi ŠKUC. V kratkih zgodbah popisuje blišč in bedo svojega življenja na margini. Na žalost se Monalisi pogovora ni uspelo udeležiti, saj se je njeno robno življenje izkazalo za le preveč robno, da bi bila zmožna pripotovati v Slovenijo. Zato so kljub njenemu naravnemu talentu za pripovedovanje zgodb njeno tokrat povedali drugi.
Med njimi je bila tudi čilenska režiserka Nicole Costa, katere dokumentarni prvenec Monalisino popotovanje je minulo soboto otvoril festivalsko dogajanje. Film dokumentira življenje avtorice zbirke, njeno blodenje po ulicah velemesta in srečanja z njegovimi prebivalci. Ivàn Monalisa Ojeda je sprva kot asistent poučeval na plesni akademiji v Santiagu, a se je nato odrekel akademski karieri in odpotoval v New York, kjer je zaživela kot spolno fluidna oseba in se začela ukvarjati s prostitucijo. Film, ki bo ponovno na sporedu v četrtek, je nastajal sedem let in je kolaž posnetkov iz različnih obdobij. Dokumentira bežno umetnost, ki se rojeva na zakotnih ulicah velemesta in v poceni hotelskih sobah, v očem skriti skupnosti priseljenskih spolno nekonformističnih prostitutk brez pravnega statusa. Iván Monalisa po besedah režiserke svojo umetnost živi, romane piše na svoji koži. Costa se je o Monalisi odločila posneti film, ker jo je na njej pritegnila zmožnost estetizacije lastega življenja in identitete, tako tudi opiše Monalisino umetnost.
Kot kontrast politizaciji in močni težnji k skupnosti po Evropi in drugod po svetu Mozetič poudarja izginjanje podobnega dogajanja na domači sceni. Ugotavlja celo, da že dogodki, kot sta festival in parada ponosa z dolgo tradicijo delovanja, mlajši generaciji postajajo manj pomembni, kot so bili v svojih začetkih. Podobno recepcijo napoveduje tudi zbirki, saj predstavlja življenje LGBT skupnosti v njeni najradikalnejši obliki, a vseeno verjame, da jo bodo posamezniki znali ceniti. Današnje Kulturne novice pa zaključujemo s Costinimi mislimi o pomenu skupnosti.
Istomisleči se festivala LGBT filma lahko udeležijo še do nedelje.
Dodaj komentar
Komentiraj