Ali lahko o folklori, o ljudskem plesu, o narodnozabavni glasbi govorimo brez predsodkov? Ljudske umetnosti so nekakšen globinski jezik kulture, in nič ne zbuja med ljudmi bolj prvinsko čustvenih refleksov kot potankosti in modulacije v njihovem jeziku. Kakšen je odnos med normo in napako, med zapuščino in novatorstvom, med potrjevanjem tradicije in problematiziranjem tradicije?

Glasbeno-plesno predstavo Sisijini sinovi Simona Mayerja, ki danes ob 20h gostuje v centru kulture Španski borci, lahko bržkone postavimo na novatorski pol te binarne opozicije. Po besedah avtorja je odnos predstave do avstrijske oz. alpske glasbeno-plesne tradicije ukoreninjen v pristni osebni izkušnji, obenem pa prenesen v najširši globalni kontekst, ki sega od tanga do Bollywooda:

*Izjava

Tudi v naslovu predstave je vidna napetost med tradicijo in določeno obliko sodobne progresivnosti. Naslov “Sisijini sinovi” se nanaša po eni strani na Elizabeto “Sisi” Bavarsko, ženo avstrijskega cesarja Franca Jožefa I. in s tem na bleščečo konservativno idilo izgubljene zlate dobe. Po drugi strani pa ime Sisi spominja na žaljiv angleški izraz za nemožatega moškega. Mayer nam je podrobneje razložil pomen te besedne igre:

*Izjava

V Teatru šentviškem za kulturni praznik 8. februarja prav tako pripravljajo projekt, povezan z ljudsko oz. v tem primeru narodnozabavno glasbeno tradicijo, ki pa do slednje pristopa drugače, morda bolj neposredno od Simona Mayerja. Gre za predstavo En godec nam gode o življenju in delu slavnega glasbenika Lojzeta Slaka v režiji Braneta Kopača. Kot nam je razložil g. Kopač, v predstavi ne gre za preizpraševanje postavk slovenske narodne in narodnozabavne glasbe, temveč za poklon njenim tradicijam ter mestu, ki ga v njih zavzema Lojze Slak:

*Izjava

Kulturne novice je pripravil Aljaž Glaser.