Nova dramatika – stari Grum
Tokrat bomo ob Grumovi nagradi govorili o spremembah v položaju dramske pisave na odrskih deskah. V soboto, 27. marca, na svetovni dan gledališča, so postali znani nominiranci, oziroma v letošnji ediciji izključno nominiranke, za nagrado Slavka Gruma. Ali bo prejemnica nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo Nika Švab, Verdrana Grisogono Nemeš, Simona Semenič ali Maja Šorli, bo znano prihodnji teden, v torek, 6. aprila.
Polstoletna tradicija podeljevanja nagrade za najboljše dramsko besedilo sega v leto 1971, ko je bil v Kranju izveden prvi Teden slovenske drame, osem let pozneje, leta 1979, pa je bila prvič podeljena nagrada, poimenovana po dramatiku Slavku Grumu za najboljše izvirno dramsko besedilo. O tradiciji nagrade ter o spremembah, ki jih je doživela, smo povprašali predsednika strokovne žirije za nagrado Slavka Gruma, prevajalca in publicista Srečka Fišerja.
Čeprav gre za nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo, k izbiri prejemnika nagrade pogosto sodi še kaj drugega kot le kvaliteta besedila. Kako sama gleda na ta politični aspekt nagrajevanja, smo povprašali letošnjo najmlajšo nominiranko, dramaturginjo in dramatičarko Niko Švab.
Po mnenju predsedujočega žiriji, Srečka Fišerja, nagrade predvsem za avtorje nagrajenih dramskih besedil nimajo več tolikšne odmevnosti kot nekoč. O dometu bodisi nominacij ali prejema nagrade nadaljuje nominiranka.
Ne glede na medijski domet ter odmevnost je tradicija nagrajevanja nove dramske pisave trdno vzpostavljena. A njena kontinuiteta je vezana predvsem na Teden slovenske drame v organizaciji Prešernovega gledališča Kranj.
Mlajši sorodnik TSD-ja, festival dramske pisave Vzkrik, ki se je osredotočal na razvoj in promocijo mlade dramske pisave, dolge tradicije podeljevanja Grumovih nagrad žal ni dočakal. Lanska izvedba festivala mlade dramske pisave je bila namreč ob pomanjkanju širše in trdnejše podpore tudi zadnja.
O tem, kako sama vidi spremembe v načinu pisanja za gledališče, ki jih omenja Fišer, smo se pogovarjali z dramaturginjo in kritičarko Zalo Dobovšek.
Kako poznavanje gledališkega mehanizma vpliva na način izražanja skozi dramsko pisavo, pojasni Dobovšek.
Čeprav se institucionalna gledališča trudijo, da bi v svoje repertoarje vpeljala tudi novonastala dramska besedila mlajših avtorjev in avtoric, se ti poskusi prepogosto zdijo prej modna muha kot pa interes za novo dramatiko. Teksti, ki nastanejo na raznih delavnicah, pa ne doživijo odrske realizacije. Dobovšek zaključuje, da je odgovornost za nesorazmerje med inflacijo besedil ter njihovo dejansko produkcijo predvsem na strani gledališč, ki se morajo odločiti, katera dramska besedila bodo predstavila.
O položaju dramske pisave na odrskih deskah je pisala Tajda.
Dodaj komentar
Komentiraj