Novi stari Nasvidenje v naslednji vojni
Velecenjene poslušalke, velecenjeni poslušalci, dobrodošli v sredinih Kulturnih novicah. Prejšnji torek se je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma premierno odvrtel restavriran film Nasvidenje v naslednji vojni, ki zaradi inovativne filmske govorice, epske razsežnosti in sporočilnosti velja za enega najpomembnejših slovenskih filmov vseh časov. Pri Cankarjevem domu so zapisali, da mu je “politično-kulturna oblast po premieri zaradi kontroverzne obravnave junaštev druge svetovne vojne namenila gluho uho in pozabo” in da so “film namenoma spregledali, le redko prikazali in obravnavali zgolj z ideološkega, ne pa s filmskega gledišča”.
Logično so nam, sitno radovednim erešovcem, takšne močne besede takoj vzbudile zanimanje. Vprašali smo se, ali se je zgodovinska diskriminacija in kontroverza prenesla v sedanjost ali celo vplivala na odločitev o restavraciji. Na naše vprašanje je prijazno odgovorila mag. Tatjana Rezec Stibilj, vodja Slovenskega filmskega arhiva.
Zdaj ko smo razrešili dramo, je naslednje vprašanje logično – kako se sploh restavrira film? Rezec Stibilj nam je zato – na našo čast – na hitro orisala sicer kompleksno organizacijo restavratorskega in digitalizatorskega procesa, ki ga sicer izvajajo na razpisih izbrani zunanji izvajalci.
V slovenskem filmskem arhivu …
Potem ko smo si ustvarili okvirno sliko o relevantnih organizacijah, izmed katerih vsaka opravlja svojo specifično vlogo, smo pot nadaljevali na konkretnem začetku restavratorskih del. Ta se v bistvu začenja, kjer smo prej končali – v arhivu. O pripravi arhivskega filmskega materiala za digitalizacijo in restavracijo je govoril arhivar Roman Marinko iz Slovenskega filmskega arhiva.
Zakaj vse te meritve? Kot nam je pojasnil sogovornik, je skrben pregled filmskega traku ključen, da se z njim lahko primerno ravna in se ga varno obdeluje, sicer tvegamo nepopravljivo škodo. Recimo, da se ne opazi šibkega lepila med rezi – to lahko popusti in povzroči nepopravljivo škodo na traku. Lahko se izgubi celo več kot 20 sličic!
Ko so se vse različne kopije, originali in ponaredki filmskega traku skrbno pregledali, je bil ta poslan v podjetje Iridium film, ki je restavriralo in digitaliziralo že številne slovenske celovečerce. Kaj so s filmskimi rolami počeli tam, nam je povedala Alja Lucian.
Pri restavraciji s podjetjem Iridum film pogosto sodeluje Studio ritem, kjer so, kot nam je povedal njegov vodja Borut Berden, med drugim restavrirali Ne joči peter in Povest o dobrih ljudeh. Z nami je spregovoril tudi o procesu restavracije zvoka, ki so ga sicer digitalizirali v Bologni.
Mala šola Radia Študent se je v svojem raziskovanju digitalizacije in restavracije filma Nasvidenje v naslednji vojni ponovno naučila, kar že ve, in sicer, koliko truda ljudje vložijo v film na vseh korakih svojega življenja. To dejstvo namreč ob ogledu pogosto nenamerno odmislimo, saj se nam čistost slike, jasnost zvoka in živost barv vse zdijo še preveč samoumevne. Potemtakem ne škodi, da se na vsake toliko ob priložnosti spomnimo na ljudi, kot so Tatjana Rezec Stibilj, Roman Marinko, Alja Lucian in Borut Berden, ki v vsako sličico filma vložijo veliko znanja, truda in skrbi.
V naslednji vojni se poslavlja Lenart.
Dodaj komentar
Komentiraj