Srečevanja in razhajanja umetnosti vzhodne Evrope
Včeraj smo se v pričakovanju današnje podelitve nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo v še zaprtem hotelskem baru hotela Lev sestali z letošnjo nagrajenko, kuratorko in umetnostno zgodovinarko Bojano Pejić. Nagrado Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo podeljuje kritikom, kuratorjem, umetnostnim zgodovinarjem in teoretikom za posebne dosežke s področja vizualne umetnosti in kulture srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope.
Bojana Pejić je umetnost Vzhodne Evrope v večini raziskovala na Zahodu. V devetdesetih letih se je namreč iz rodnega Beograda preselila v Berlin, kjer živi in predava še danes. Pejić povprašamo, kako sama razume svojo pozicijo v odnosu do vzhoda in zahoda.
Tudi njeni najodmevnejši in najširše zastavljeni razstavi sta bili zasnovani in premierno razstavljeni na zahodu. To sta razstavi After the wall: art and culture in post-Communist Europe in Gender-check. Razstava After the wall je bila leta 1999 na ogled v Moderna Museetu v Stockholmu, preden je nadaljevala pot proti vzhodu in se ustavila v Budimpešti. Razstava je bila njen prvi večji projekt v Berlinu, njegove začetke in razvoj predstavi sama.
Razstava se osredotoča na obdobje od sredine osemdesetih let do konca devetdesetih, z željo raziskati in umestiti umetnost držav, ki se po koncu komunističnih režimov na novo oblikujejo in premišljujejo geopolitične spremembe, kot so padec železne zavese, perestrojka, nastajanje novih držav in mnoge druge.
After the wall poskuša slediti reorganizaciji kulturne sfere, ki preneha biti monolitna vizija ministrstev za kulturo in se razprši z vznikanjem privatnih galerij, revij o umetnosti in umetniških sejmov. Predvsem pa se osredotoča na mlajšo generacijo umetnikov, ki že ustvarjajo v odmiku od optimističnega pričakovanja sprememb in se soočajo z mnogoterimi in – za njihovo okolje specifičnimi – posledicami novonastajajoče družbene realnosti. Kuratorko je s pripoznavanjem teh specifičnosti zanimalo, kaj te umetnike druži.
Pri oblikovanju razstav, ki obravnavajo pretekla obdobja, s katerimi se stikamo skozi še vedno z močnimi čustvi zaznamovane spomine, vloge teh pri izrekanju o tej preteklosti ne gre zapostaviti. Pejić se spominja enega izmed projektov z razstave, ki je izzval različna branja, pri čemer sta razliko v odzivu narekovali umestitev gledalke v čas in prostor ter različno tesna vpetost gledalk v pretekli režim.
Projekte Bojane Pejić sicer na prvi pogled uokvirjajo makropolitični dogodki, vendar se zanimanja nagrajenke zgoščujejo znotraj intimnejše sfere. Zgodnja točka njenega prevpraševanja feminističnih tematik sega v leto 1978, ko so s kolegi v Studentskem kulturnem centru v Beogradu organizirali konferenco Drugarica žena. Žensko pitanje - Novi pristup? Poskušali so poudariti, da enakopravnost intimnega okolja doma ne doseže. Slogan konference se je glasil: Proletarci vseh dežel, kdo vam pere nogavice?
V svojih kasnejših projektih, kot so HERO-MOTHER, Good girls. Memory, desire, power in že omenjeni Gender-check, se osredotočajo na dinamiko znotraj družine, družinsko nasilje, odnos do telesa in seksualnosti – teme, ki se vse do devetdesetih let niso prebile v javno sfero in bile izpostavljene kritični obravnavi.
Z razstavo Gender-check: Femininity and masculinity in the art of Eastern Europe, ki se je leta 2009 odprla v mumok-u na Dunaju in naposled potovala še v Varšavo, Pejić obravnavo socialistične preteklosti in njenih vplivov na sedanjost konca prvega desetletja novega tisočletja razširi in poveže že odprte in obravnavane kritike nacionalističnih aspektov s feminističnim branjem.
Z Gender-check je prevpraševala reprezentacijo spolov v umetniških delih od šestdesetih let naprej, pri čemer pa je poskušala jasno izraziti, da ne gre niti za razstavo ženske umetnosti niti feministične umetnosti, temveč kuratorkin pogled na umetnost socializma na vzhodu Evrope skozi prizmo študij spola.
Vendar pa nekatere umetnice in umetniki še zmeraj oklevajo pri prevzemanju oznake feministične umetnice ali umetnika. Pejić predstavi razloge za to zavrnitev, s katerimi je bila soočena v času svojega raziskovanja umetnosti in dolgoletnega srečevanja in sodelovanja z umetnicami.
Četudi ne želijo same označiti svoje umetnosti kot feministične, pa Pejić poudari, da mnoge umetnice vseeno dopuščajo feministično branje svojega dela in se pojavljajo v skupinskih razstavah, ki obravnavajo teme feminizma.
Njeno pristopanje k pisanju tekstov o umetniških delih pa govori tudi o tem, kako kuratorka, piska in umetnostna zgodovinarka razume svojo vlogo v odnosu z umetnicami in umetniki nasploh.
Podelitev nagrade Igorja Zabela za kulturo in teorijo bo potekala danes ob osmi uri v Cukrarni.
Dodaj komentar
Komentiraj