STABAT. Biti ganjen.

Od šestega do desetega januarja smo si lahko v prostorih kolektiva DUM - društvo umetnikov ogledali ponovitev nove solo stvaritve sodobnega plesa Kaje Lorenci. Prvič smo si lahko delo ogledali v zaključnih dneh lanskega leta, letos pa smo bili deležni že kar petih ponovitev. Delo nosi naslov STABAT. Biti ganjen. in je nastalo v koprodukciji Nomad Dance Academy Slovenija ter WorkShop Foundation. Glasbena spremljava je posebej za to plesno predstavo prirejena Pergolesijeva skladba Stabat Mater, ki sta jo priredila Žigan Krajnčan in Kristijan Krajnčan.

Tema rimskokatoliške himne o trenutkih Marijinega trpljenja ob pogledu na umirajočega Jezusa na križu se preko glasbe pretaplja v gib. Tako smo priča sprva rahlemu, skoraj neopaznemu tresenju, ki postopoma in počasi raste v figure, te pa plesalki razpenjajo ude na vse strani in tresavica preraste v izrazito vibriranje. Druga polovica predstave je bolj dinamična in gibi so večji, hitrejši ter bolj izraziti, trpeč ples pa doseže svoje boleče viške. Lorenci pove, zakaj si je izbrala to temo.
Izjava

Večplastnost in razpetost Marije je upodobljena tudi v scenografiji, za katero je poskrbela Petra Veber. Pomembno vlogo igrata dve senci, ki padeta vsaka v svoj kot, kjer rasteta in se manjšata ter interagirata tudi z ostalo scenografijo. Čemu tako močna prisotnost senc, razloži Lorenci.
Izjava

Prostor je po tleh diagonalno presekan z ozkim pasom belega peska. Ta pas se zrcali tudi v leseni kompoziciji na steni, ki predstavlja križ in je fokus trpečega plesa. Plesalka hodi in stoji na pesku kot materializaciji sence križa, ki povzroča čustveno trpljenje. V kotu stoji manjši kamen in tega Lorenci ob koncu predstave zamaje, da ob vedno hitrejšem vibriranju izzveni v tišino. Ob isti steni v drugem kotu pa stoji lesen okvir, ki ga plesalka med predstavo obesi na leseno figuro na steni. Pomen kompozicije in izbiro materialov opiše Lorenci.
Izjava

Podlago plesu jasno nudi skladba Stabat Mater v interpretaciji Žigana Krajnčana z vokalom in Kristijana Krajnčana na violončelu. Nova kompozicija vzpostavlja dialog med glasom in violončelom, ki ponovno nakazuje večplastnost ter interakcijo vlog trpeče Marije v odnosu do trpljenja Jezusa in na drugi strani Marije v odnosu do lastnega trpljenja. Skladba je intimna s počasnim nihanjem jakosti, ki pojenja in se spet stopnjuje v trpeče vrhove. Ples in glasba sta tako neposredno prepletena ter drug drugega dopolnjujeta v intenzivnem čustvenem nihanju.

V plesni predstavi smo tako dobili vpogled v avtoričino interpretacijo, kot je dejala sama, enega najbolj groznih trenutkov v Bibliji, morda celo v zgodovini. Trpljenje matere ob pogledu na umirajočega sina, ki je skozi zgodovino nudilo navdih mnogim umetniškim delom, je s tem dobilo interpretacijo tudi v slovenskem sodobnem plesu. Leto plesne produkcije se je tako zaključilo in tudi začelo v duhu intimne meditacije o trpljenju ter smrti ob večnih temah.
 

Pisal je vajenec Martin, mentorirala je Tina.