Strojno prevajanje
Svet prevajanja se je v zadnjih letih z napredkom tehnologije opazno preobrazil, tako za laike kot tudi za strokovne prevajalce. V današnjem Kulturnem obzorniku bomo govorili o strojnem prevajanju ter njegovem družbenem kontekstu, prednostih in pomanjkljivostih, vprašali pa se bomo tudi, ali je poklic prevajalca ogrožen.
Kaj ponuja tehnologija prevajanju, pove doktorica Špela Vintar, redna profesorica na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani in tehnološka entuziastka.
V povojnem času je proces globalizacije zajemal razvoj prevajalskih tehnologij predvsem z namenom krepitve diplomatskih odnosov in širitve globalnega trga.
Razvoj strojnega prevajanja lahko umestimo v zgodovino razvoja tehnologije kot take. Prvi računalniki so izvajali nize operacij, ki so temeljile na pravilih. Kasneje pa so se razvijalci odpovedali vnaprejšnjim oziroma fiksnim pravilom in ustvarili nevronske mreže, ki so zmožne ustvarjati svoja lastna, učinkovitejša pravila.
Podjetja lahko produktivnost povečajo na dva načina: bodisi z učinkovitejšo organizacijo dela bodisi z uvajanjem novih tehnologij. Druga možnost pomeni znižanje stroškov delovne sile. To poveča presežno vrednost izdelka ali pa zmanjša njegovo skupno vrednost, kar podjetju omogoča konkurenčnost na trgu. Toda odnos med vpeljavo novih tehnologij in odpuščanjem delavcev ni vselej enoznačen in preprost, kar velja tudi v primeru prevajalstva, kot pojasni Špela Vintar.
Prevajalska industrija zadnja desetletja vztrajno raste. Tehnologija v tem primeru ne toliko izpodriva delovna mesta, temveč prej preobraža sam delovni proces.
Prevajanje besedil pa ni edino področje, na katerem lahko opazimo napredek.
Na nove prevajalske tehnologije se je prilagodil tudi pedagoški proces na Oddelku za prevajalstvo. Profesorica Matejka Grgič, ki poučuje prevajanje med italijanščino in slovenščino, navaja izkušnje z uporabo strojnega prevajanja pri poučevanju.
Vloga prevajalca je torej vse bolj nadzorna. V institucijah Evropske unije, ki zaposlujejo tisoče prevajalcev, je denimo ustaljena praksa, da se besedila predprevedejo s strojnim prevajalnikom, prevajalci pa nato prevode zgolj pregledajo in izboljšajo. Napredek, ki ga prinaša strojno prevajanje, pa ne pomeni, da prevajalec zgolj doda piko na i.
Vendar pa dejstvo, da je delo prevajalcev z uporabo strojnega prevajanja olajšano, odpira tudi nov prostor za napake.
Podobno izkušnjo navaja Mojca Dobnikar, profesionalna prevajalka družboslovnih in humanističnih besedil. Med drugim je prevedla Marxov Kapital, ki je leta 2012 izšel pri založbi Sophia, trenutno pa pripravlja nov prevod dela Orel in korenine Louisa Adamiča.
Smisel je temeljna humanistična kategorija, ki je lastna našemu vsakdanjemu izkustvu in je tehnologiji tuja. S smislom je povezana še neka druga lastnost trenutnih prevajalskih tehnologij, kot navaja Grgič – namreč, da delujejo brez konteksta.
Omenimo še dva zadržka. Tako kot pri ostalih tehnologijah, ki se učijo iz realnih podatkov, pridobljenih v nepravični družbi, tudi pri strojnem prevajanju obstajajo pristranskosti, na kar smo nekoč že opozorili v oddaji Sektor Ž. Dobnikar pa v praksi opaža še eno pomanjkljivost prevajalnikov, ki se učijo iz sodobnejših besedil, glede na to, da so ta na internetu pač dostopnejša.
Vloga človeškega dejavnika v procesu strojnega prevajanja je torej resda vse manjša, ni pa verjetno, da bo kdaj povsem pogrešljiva – zlasti za pomensko zahtevnejša in jezikovno bolj niansirana besedila.
Dodaj komentar
Komentiraj