Tudi Palestinci si zaslužijo dolgočasno vsakdanje življenje
Dragi poslušalci, pozdravljeni v zadnjem marčevem Kulturnem obzorniku. V sredo in četrtek je v Slovenski kinoteki potekal cikel Palestina na filmu. Program so pripravili v Gibanju za pravice Palestincev in italijanskem društvu Gruppo Ibriq. Nada Pratner, predstavnica Gibanja za pravice Palestincev, pove, zakaj so se odločili za organizacijo filmskega cikla.
V sredo sta platno Kinoteke zapolnila igrani in dokumentarni celovečerni film. Včeraj pa si je občinstvo na kinotečnem platnu lahko ogledalo tri kratke palestinske filme in še drugi celovečerec. Namen cikla je bil ‒ kljub relativni skromnosti ‒ prikazati čim širšo sliko vsakdanjega življenja Palestink in Palestincev.
Po včerajšnjih projekcijah se je kritičarka Petra Meterc pogovarjala z režiserjema dveh kratkih filmov – avtorico filma Hush, Samar Qupty, in Salehom Saadijem, avtorjem filma Borekas. Tako Qupty kot Saadi živita in delujeta v okupirani Palestini.
Zagotovo se sprašujete, kaj pomeni skrivnostni naslov Borekas? Začetni prizor Saadijevega prvenca, ki prikazuje odnos med očetom in sinom, nas popelje v pekarno, kjer oče sina draži zaradi njegove privrženosti borekasu ‒ izraelski različici bureka. Kakšno zvezo ima burek z odnosom med očetom in sinom, pojasni Saadi.
Sin v filmu je v domovino prišel iz Nemčije na obisk k očetu. Saadi v svojih filmih raziskuje odnose med starejšimi in mlajšimi generacijami Palestincev ter izpostavlja stik med tistimi, ki so iz okupirane Palestine odšli na Zahod, in tistimi, ki so ostali v domovini.
Borekas prikaže zaključek sinovega obiska v domovini, ko se na poti do letališča pokvari očetov taksi. Med čakanjem na nadomestni prevoz odtujeni oče in sin najdeta čas za pogovor o sinovem odnosu z njegovim partnerjem.
Tudi Hush, film režiserke in igralke Samar Qupty, obravnava vsakdanjo situacijo. Mlada in neporočena Nur sumi, da je noseča. Njena prijateljica Nadine ji poskuša pomagati pri diskretnem nakupu nosečniškega testa, a pri tem naletita na težave. Palestinska skupnost je namreč zelo tesno speta, v lekarni so možnosti, da srečaš družinske prijatelje, velike - od prijateljev pa lahko za nosečnost izve družina. Prijateljici tako poskusita tudi z drugo možnostjo, ki jima omogoča večjo anonimnost – obiskom ginekologa, prijatelja Nadininega očeta, ki pa se izkaže za perverzneža. Naposled se Nadine opogumi in se vrne k prvotnemu načrtu – test kupi kar v lekarni. Ko Nadine pomaga svoji prijateljici, se obenem spoprijema z iskanjem lastne neodvisnosti. Podobno izkušnjo kot protagonistka filma je imela tudi Qupty, ko je poskusila kupiti hormonske tablete.
Tako Saadi kot Qupty se v svojih filmih z družbeno-političnimi vidiki izraelske okupacije Palestine ne ukvarjata neposredno. V filmih skušata raje upodobiti vsakdanje življenje in težave Palestincev. Oba pa poudarjata, da se okupaciji ni mogoče izogniti.
Quptyjin Hush se osredotoča na predstavnici mlajše generacije, ki si v palestinski družbi skušata priboriti večjo neodvisnost, Saadi pa je želel v svojem filmu poudariti perspektivo starejše generacije. Ta namreč ostaja v domovini, medtem ko mladi odhajajo na Zahod. Se pa s težavami soočajo tudi palestinski režiserji, ki ostajajo v domovini.
Kljub težavnemu pridobivanju sredstev je palestinskih filmskih ustvarjalcev in ustvarjalk vedno več. Qupty je v času svojega študija imela le enega ali dva palestinska sošolca. Z zadovoljstvom opaža, da se je število palestinskih filmskih ustvarjalk in ostalih umetnic v zadnjem desetletju občutno povečalo.
Tudi Saadi meni, da je skupnost pomembna. Dodaja, da bi morali mladi, namesto da ‒ kot njegov lik ‒ bežijo v liberalna zahodna mesta, svoj položaj izboljševati na domačih tleh. Tega se konec koncev najbolj bojijo tudi okupatorji.
S svojimi filmi želita svetu Palestince predstaviti kot običajen narod z vsakdanjimi in splošnimi družbenimi vprašanji. Da je slednje zaradi okupacije zapostavljeno, v zaključku predstavi Qupty.
Kulturne novice je pripravil vajenec Rok, pomagal je Tibor.
F: Borekas (zajem zaslona)
Dodaj komentar
Komentiraj