Žene v testu: ob kavi
Pretekli teden so se v Mali drami odvijale še zadnje uprizoritve najnovejšega od projektov v Draminem ciklu Čakajoč Supermana. Cikel je namenjen podpori mladim gledališkim ustvarjalcem ob prehodu iz študijskega v poklicno okolje. Kot zadnja v dosedajšnjem nizu mladih režiserk se je na malem odru s svojo prvo podiplomsko režijo Žene v testu predstavila Živa Bizovičar.
Predstava Žene v testu raziskuje usedline vloge žensk v ljudskem izročilu. Štiri igralke – Nataša Keser, Ivana Percan Kodarin, Barbara Žefran in Zvezdana Mlakar – zasedajo štirim letnim časom pritikajoče se vloge in se analogno imenujejo tapomladna, tapoletna, tajesenska in tazimska. Vsaka je z letnim časom povezana alegorično, z obdobjem življenja, ki ga predstavlja.
Ob prihodu gledalka prejme pesmarico, ki zarisuje različico dramske predloge, na kateri temelji dogajanje v posameznih prizorih. Režiserka, ki je pred kratkim diplomirala z uprizoritvijo drame Daneta Zajca Jagababe, nam v pogovoru Žene v testu opiše kot poglobljeno raziskovanje ljudskega izročila, ki je močno prisotno tudi v Zajčevi drami.
Po srečanju z Zajčevimi inserti ljudskih motivov v drami Jagababe in pri svojem raziskovanju je opazila, da mnogih preprosto ne razume. Tako pri sebi kot v svojem okolju je prepoznala nekaj, kar sama označi kot odpor do ljudskega slovstva.
Drugi avtor, vir in vzor njenega raziskovanja in režije, je Zajčev sodobnik Rudi Šeligo. Slednji v svoje dramske tekste vpleta motive iz ljudskega slovstva tako, da jih prenaša v sedanji prostor in čas – zanj se ta še nahaja v kontekstu Jugoslavije.
V prebiranju Šeligovih dramskih predlog se bomo ‒ tako kot se je Bizovičar ‒ v drami Svatba srečali s skrivnostnimi vrsticami, kakršna je tale: »Ti nisi vila, meni so tri druge vile iztrgale srce.«
Sveti Andrej je figura, ki je v ljudskem izročilu primerljiva z Dionizom. V ljudski pesmi Dober večer, Bogdaj na primer prekrši post, ko pljune tri vinske jagode – torej na dušek spije vino in se s tem pregreši. Bog Andreja kaznuje tako, da ga obsodi na grmado, na kateri njegovo telo zgori, med pepelom pa se ohranijo le njegova jetra in pljuča.
Pripovedna pesem o svetem Andreju postane ena od prevojnih točk predstave, v kateri Zvezdana Mlakar v vlogi tazimske z naglavno lučko rudari po srhljivi motiviki izvorov Andrejevega ponovnega rojstva. V tem ciklično ponavljajočem se motivu se skozi zagrinjalo krščanskih elementov preceja poganska zapuščina davnih izvorov ljudskih pripovedi.
Prenašalke tega prepleta so bile prav ženske, ki so poglavitne nosilke izročila.
Glavni vir zbranega materiala je Zbirka slovenskih ljudskih pesmi – pet knjig ljudskih pesmi, ki so v poglavja organizirane po motivih. Takšno organizacijo deloma ohranja tudi predstava, ki vključuje prizor pivskih pesmi. V njem slišimo pesmi, ki so nam – vsaj motivno – vsem dobro znane. Motivi in bogastvo pesmi, ki se ukvarjajo z vsakdanjimi stiskami ljudi in presenetijo z grozo svoje motivike, pa so nam po drugi strani slabše poznani.
Bizovičar poudarja, da si je celotna zasedba v procesu uprizarjanja prizadevala predvsem za približevanje materiala času gledalke.
Za režiserko je interveniranje sodobnosti v upodobitev motivov izročila posebej pomembno na mestih, na katerih je v ospredju družbeno pogojena finančna in identitetna odvisnost ženske od moškega. V pesmih je pogosto, da je ženska, ki nima moškega skrbnika, obsojena na pogubo. Predstava ta motiv problematizira z ironičnimi komentarji ene od igralk, nekaterih pristavljenih tudi v angleščini. Med preformiranjem izvedbe pesmi, ki opisuje običaj, zaradi katerega je bila samska ženska po tridesetem letu javno zaznamovana, ti spominjajo na subverzivne učinke današnjih memov.
Da bi upodobljeni materiali zaživeli tudi v sodobnosti gledalke, so v prehode med posameznimi prizori, utemeljenimi v besedilih pripovednih pesmi, vstavljeni tudi improvizacijski inserti.
Bizovičar poudarja, da je povezovanje mitoloških ostankov ljudskega izročila z aktualnim časom, tako s posredovanjem komentarjev kot z uporabo pristopov, ki porušijo klasično zgradbo predstave, nujno. Pomembno ji je osvestiti, da to niso le arheološke izkopanine antične preteklosti, marveč so marsikje še danes prisotni vzorci preigravanja življenja.
foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Dodaj komentar
Komentiraj